Ko pride cunami: 21 minut za pobeg na varno
V kolektivnem spominu je še kako živ in boleč spomin na najbolj smrtonosni cunami v sodobni zgodovini, ki je na dan po božiču leta 2004 vzel okoli 250 tisoč življenj v kar 14 (predvsem azijskih) državah, ki jih obliva Indijski ocean. Katastrofe tolikšnega obsega se nam v Sredozemlju sicer ni bati, vseeno pa lahko že v treh desetletjih tudi tu pričakujemo cunami, ki bo sicer s precej manjšimi valovi, kot so bili tisti pred dvema desetletjema, za seboj pustil razdejanje. Tako že nekaj časa svarijo strokovnjaki, v povezavi s podnebnimi spremembami pa je po oceni Medvladne oceanografske komisije Unesca (IOC) to že gotovo. Vprašanje ni, ali bo cunami udaril, pač pa kje in kako silovito.
Francoska Marseille in Cannes, špansko mesto Chipiona, turški Istanbul in egipčanska Aleksandrija – to so sredozemska mesta z (naj)višjim tveganjem cunamija in bi morala biti na to naravno nesrečo pripravljena. Tej črni peterici pa so strokovnjaki dodali še Cadiz na atlantski obali, ki je opustošenje cunamija že dodobra spoznal na najbolj mračen dan mrtvih leta 1755, ko so kot odgovor na potres z magnitudo 8,5 nad Cadiz in Lizbono prihrumeli šestmetrski valovi, ki so dosegli tudi Maroko in jugozahod Velike Britanije ter Irsko.
Nevarni pretok vode
Sredozemlja običajno ne povezujemo s cunamiji, čeprav niso redki kot samorog. V Sredozemskem in okoliških morjih je namreč od začetka 20. stoletja udarilo okoli 100 popotresnih valov, kar je desetina zabeleženih v tem času na globalni ravni. Res pa je, da niso tako uničujoči kod drugod. »Ne pričakujemo 20-metrskih valov kot na Japonskem, v Čilu ali na Sumatri, prej valove, visoke med enim in dvema metroma. A ni višina valov tista, ki je izjemno nevarna, pač pa vodni tokovi in pretok vode ter poplave, ki lahko v pristaniščih, na plažah in ulicah povzročijo uničenje. Če je pristanišče majhno in obala nizka, je udar cunamija lahko še toliko zahrbtnejši,« razlaga Hélène Hébert iz francoskega centra za opozarjanje pred cunamiji (CENALT), ki so ga ustanovili 2012. v Franciji kot odziv na uničujoči cunami v Indijskem oceanu leta 2004. Njen kolega iz Cenalta, Pascal Roudil, obenem opozarja, da lahko val na obalo pridrvi precej hitro. »Potres pred Malago lahko sproži cunami, ki bo obalo dosegel v kratkem časovnem oknu, med 21 in 35 minutami. V zahodnem Sredozemlju bo ob potresu s središčem v Alžiriji cunami prepotoval morje v eni uri in 15 minutah,« pravi in dodaja, da se nam sicer ni treba bati tako visokih valov kot v Tihem oceanu, »toda že polmetrski so lahko nevarni za plavalce«.
Ni višina valov tista, ki je izjemno nevarna, pač pa vodni tokovi in pretok vode ter poplave, ki lahko v pristaniščih, na plažah in ulicah povzročijo uničenje.
Še posebno nevarno naj bi bilo območje preloma Averroes pod Alboranskim morjem, to je predel na pol poti med Malago in severno Afriko. Potres tu bi namreč lahko povzročil tudi šestmetrske valove, ki bi Španijo dosegli že v kratkih 21 minutah. Po najboljšem scenariju bi ljudje imeli 35 minut, da z obale pobegnejo v notranjost in na višje ležeče predele. In na tovrstno katastrofo, očitno neizbežno, se Španija že pripravlja, prav tako nekatere druge sredozemske države. Tako Španija kot Francija imata izrisan načrt za primer popotresnih valov, ki v prvi fazi obsega zaznavanje in opozarjanje na podvodne potrese, ki bi lahko sprožili cunami. O tem morajo oblasti obvestiti v roku 15 minut, grožnja cunamija je opisana v treh stopnjah, rumeni, oranžni in najbolj preteči rdeči. V drugi fazi, če do cunamija tudi v resnici pride, oblasti obveščajo, kje bodo valovi udarili in s kolikšno močjo, kar pristojnim organom pomaga pri koordinaciji spraviti ljudi na varno. Ponekod, kjer je verjetnost smrtonosnih valov največja, so tudi že pripravili in izvedli evakuacijske vaje.
