Ko zapoje motorna žaga
Ko zapoje motorna žaga, zaigra pri srcu tudi 60-letnemu Primorcu Marjanu Plesničarju. Po rodu je s Trnovega, zdaj živi v Dornberku, kjer je poročen. Poleg družine so njegova ljubezen motorne žage, po domače motorke. »Zdaj pa je res že minilo 16, morda celo 17 let, odkar sem začel zbirati motorne žage,« nam razkrije svoj hobi Marjan, ki smo ga srečali pred dnevi na Lavričevi koči na južni strani hriba Gradišče (519 m). Za kočo skrbi in jo razvija Maks Jerin z družino. Prav Maks in Roman Črnič, predstavnik Zavoda za gozdove Slovenije, sicer pa inštruktor varnega dela z motorno žago, sta povabila Marjana na Lavričevo kočo, kjer je potekal festival kiparjenja z motorno žago. Marjan se ljubiteljsko tudi sam ukvarja s to dejavnostjo, a se v tekmovalni konkurenci še ni meril. Kot da želi povedati, da mu gre boljše od rok zbiranje orodja, torej žag.
Žage od vsepovsod
Udeleženci so imeli vsak po tri, štiri žage, prednjačil pa je prav Marjan, ki jih je pripeljal vsaj 30. »Prijatelj Jože jih je začel zbirati pred mano, zdaj je malce zbolel, pa nadaljujem jaz. Sicer pa sem doma iz Trnovega, iz takih koncev, kjer je veliko gozda, zato tudi potrebujemo motorne žage,« nadaljuje Marjan, ki ima v zbirki 68 primerkov. O vsaki nekaj ve, vsako od njih gleda s ponosom in naklonjenostjo. »Par komadov mi je poklonil prav prijatelj Jože Skok, potem pa se je javil sosed in mi poklonil žago znamke Stihl – ta firma je še danes zame najboljša,« poudari Marjan, ko se smukamo okoli njega in ga pozorno poslušamo. Glas, da zbira motorne žage, se je hitro razširil. Prijatelji so mu često povedali, da vedo za kak primerek, ali pa mu ga celo podarili kar sami. Danes ima tako žage iz Slovenije, Italije, Bosne in Hercegovine, dve celo iz Srbije.
Najstarejša iz leta 1948
»Za motorko je pomembno, da je na suhem. Kar na polici imam zložene. Pazim le, da v bližini ni vlage,« Marjan pove o tem, kje hrani svoje lepotice. »Vse so v delovnem stanju, vse so pripravljene za delo. Občasno vsako prižgem,« se pohvali. Pravi, da jih vzame od 10 do 20 na dan, jim pripravi pravo mešanico bencina in olja, potem pa si da duška. Zdi se, da si dajo duška vsi, Marjan in njegove motorke. »Prvi dan jih pride na vrsto 20, drugi dan pa drugih 20, tako kolobarim,« smeje pove, vmes pa vzame v roko pravo »štilerco« in pohodi plin. »Tale premore 110-kubični motor, ki ima 8,5 konjske moči,« doda in pokaže tudi eno iz leta 1948. Gre za norveški model, ki je bil eden prvih iz te skandinavske firme, ki je prišla na trg leto prej. Prve motorke so bile okorne, za delo z njimi je bilo treba precej moči, tehtale so tudi 13, 14 kilogramov.
