Kolumna Miše Terček: Mali zaslon, mala izkušnja
V nedeljo se zaključuje 35. mednarodni ljubljanski filmski festival Liffe, ki je v kinematografe (predvsem v Cankarjev dom in mestna kina) privabil lepo število obiskovalcev. Slednji so si tako filme po bogsigavedi koliko časa ogledali na velikem (kot pravijo: srebrnem) platnu, saj s(m)o v zadnjih letih videovsebine (po krivdi spletnih platform, kot je Netflix) vajeni gledati predvsem na manjših zaslonih, tudi telefonih in tablicah. Nekoč posebna izkušnja, ki je vključevala obvezne kokice in dobro družbo, se je iz kinodvoran preselila v dnevne sobe, spalnice in celo na avtobusne sedeže. Postala je precej bolj individualna, obenem pa jo lahko kadar koli prekinemo in nadaljujemo ob poljubnem času oziroma jo prilagodimo svojemu urniku. Po eni strani je to v današnjem hitrem času priročno, po drugi pa se je učinek filma, ki nas je uzurpiral prek velikega platna, precej porazgubil. Upam si trditi, da tudi katarza ob koncu ne more biti enaka, saj je nemogoče, da smo na manjših zaslonih ob vseh motečih faktorjih sodobnega instant sveta popolnoma osredotočeni.
Pred nekaj dnevi je bil na spletnem portalu RTV Slovenija objavljen intervju z grškim filmskim režiserjem Costo-Gavrasom, čigar retrospektivo so v okviru festivala Liffe vrteli v Slovenski kinoteki. V pogovoru se je dotaknil tudi prihodnosti kinematografije in digitalnih sprememb. Bil je precej kritičen in predvsem zaskrbljen zaradi razvoja »malih zaslonov«. Dejal je, da se mu kinoteka zdi pomembna, ker mora po njegovih besedah prikazovati filme, ki drugje niso na ogled, televizija pa se mu ne zdi toliko primerna kot veliko platno. Obenem se sprašuje, kakšna je sploh prihodnost »velikih platen«, saj je filme mogoče gledati na mobilnih telefonih. Slednje je po njegovem »barbarizem«. Ostre besede, ki jih sicer lahko razumemo, še posebno če prihajajo iz ust umetnika, ki slika na filmsko platno. Podobnega mnenja so tudi glasbeniki, ki bodo večno zagovarjali vinilne plošče in druge fizične oblike nosilcev zvoka, če bi jih primerjali z barbarskimi digitalnimi pretočnimi platformami.
Moramo pa se zavedati, da so digitalni nosilci avdiovizualnih vsebin, četudi na manjših zaslonih in (z nekoliko) slabšo kakovostjo zvoka, razlog, da imamo neomejeno knjižnico celotne zgodovine filma, televizije in glasbe. Tolikšne izbire ni bilo še nikoli. S tem se resda morda nekoliko izgubi odnos do vsebin in spoštovanje gledalca oziroma poslušalca, vendar pa lahko slednji, če je vedoželjen, po mili volji raziskuje in se izobrazi. Le nebo je meja. Orodje, kot je internet, je lahko tako dar kot prekletstvo – lahko je jama brez dna, polna lažnih novic, sovražnega govora in škodljivih distrakcij, lahko pa je neskončna knjižnica znanja, znanosti in poligon za ustvarjanje. Naša odgovornost je, da postanemo dovolj digitalno pismeni, da se lahko soočamo s sodobnimi tehnologijami. Učenje se nikoli ne konča, a tudi radovednost ima svoje pasti – zato previdno.
Nihče pa vam ne bi smel zameriti, če si boste leta 2024 film (četudi klasiko) ogledali na telefonu, in ne v kinu. Bo pa kakopak manj romantično.
