Kolumna Miše Terček: Noč, ki je spremenila svet
Prihodnji teden bo minilo 40 let od t. i. največje noči v popu. Osemindvajsetega januarja 1985 je potekal dogodek, ki mu pod nebom v zgodovini sodobne glasbe ni enakega. Dobrodelna akcija, v kateri so ameriški pevci in pevke stopili skupaj za Afriko oziroma natančneje Etiopijo, je trajala do zgodnjih jutranjih ur, šlo pa je za snemanje megahita We Are The World, pri katerem je sodelovalo kar 46 zvezdniških glasov, med njimi Michael Jackson, Willie Nelson, Bob Dylan, Ray Charles, Diana Ross, Stevie Wonder, Smokey Robinson, Paul Simon, Tina Turner, Dionne Warwick, Lionel Richie, Billy Joel in Bruce Springsteen.
Britanec Bob Geldof, največji dobrodelnež med rockerji in največji rocker med dobrodelneži, je bil sicer prvi, ko je nekaj tednov prej izdal dobrodelni singel Do They Know It's Christmas? (Ali vedo, da je božič?), pri katerem so sodelovala nekatera takrat največja imena britanske glasbene scene, med njimi Paul Young, Boy George, George Michael, Simon Le Bon (Duran Duran), Bono (U2), David Bowie, Phil Collins, Paul McCartney, Status Quo, Bananarama in Paul Weller. Američani kakopak niso hoteli zaostajati in so zato pristavili svoj precej veliki pisker, ki je na koncu britansko različico (čeprav je bila prva – in kopija je pač vedno le kopija, original pa original) povsem zasenčila.
Pesem We Are The World (Mi smo svet), ki je postala mednarodni hit in je še danes med desetimi najbolje prodajanimi singli vseh časov, sta napisala in več tednov gulila Lionel Richie in Michael Jackson. Slednji sicer za soavtorja ni bil prva izbira, a Stevie Wonder ni vračal klicev, zato se je ekipi pridružil šele kasneje. Kako toliko zvezdnikov in njim pripadajočih obveznih egov ter polnih urnikov zbrati na kup na istem kraju ob istem času, je bila že v idejni fazi logistična nočna mora, a očitno so jim bile »zvezde« naklonjene, saj je imela organizacijska ekipa neverjetno srečo – v Los Angelesu so namreč 28. januarja podeljevali glasbene nagrade American Music Awards, kar je pomenilo, da bo celotna glasbena smetana že tako ali tako v mestu, to pa je pobudnike dobrodelnega snemanja pesmi odrešilo številnih zapletov, od finančnih do potovalnih. Obenem je bil voditelj prireditve Lionel Richie, ki je vsak odmor in odhod z odra izkoristil za lobiranje pri pevkah in pevcih, naj po dogodku ne gredo na zabavo ali domov, temveč v glasbeni studio, kjer je že vse pripravljeno za snemanje pesmi. Za mešalno mizo jih je čakal producentski velikan Quincy Jones, ki je med glasbeniki užival visoko spoštovanje in je veljal za nekakšno avtoriteto.
Na vhodnih vratih studia je pisalo »svoj ego pustite zunaj«, ostalo je zgodovina. Zvezdniki so se držali za roke, skupaj stali okoli mikrofonov, na koncu pa za Afriko zbrali (danes preračunanih) 170 milijonov dolarjev. Nedvomno gre za noč, ki je spremenila svet, obenem pa dokazala, da se lahko s skupnimi močmi marsikaj doseže – in da sta solidarnost in višji cilj pomembnejša od sebičnih interesov in zvezdniških muh.
