Kolumna Miše Terček: Novinarstvo ni zločin

Julian Assange je nedvomno ena od najpomembnejših osebnosti 21. stoletja. Ustanovitelj WikiLeaksa je junak ljudskih src, saj je razkrival resnico, ki so jo pred ljudmi skrivale oblasti. Žvižgaštvo ga je pripeljalo do statusa ultimativne žrtve, bil je boj z mlini na veter – bil je begunec, azilant, izkusil je skoraj vse oblike persone non grata. Odigral je pravzaprav nešteto vlog – najprej v imenu uporništva z razlogom, nato pa zgolj zato, da bi preživel. Šel je tako rekoč od vrat do vrat (oziroma od države do države, od ambasade do ambasade) in malodane prosil za zaščito. Več let je živel na begu in v strahu pred smrtjo. Najbolj nenavadno je pravzaprav dejstvo, da je preživel. Seveda, ameriške (in druge zahodne sodelujoče) oblasti si enostavno niso mogle privoščiti, da ga »pospravijo« vsem na očeh. To bi bil ne zgolj ameriški, temveč svetovni škandal, ki bi lahko povzročil hude izgrede in rodil novo protestniško gibanje. Žvižgači so v današnjem času pač heroji, ki so pri ljudeh zapisani kot nosilci resnice, zato so oblasti precej previdne, kako postopajo z njimi – ne glede na obtožnice in ne glede na visoko stopnjo državne varnosti, ki naj bi jo prekršili.

Assange je pred nekaj dnevi prvič po izpustitvi iz zapora junija nastopil v javnosti. Imel je govor, ki je bil kratek in jedrnat, obenem pa je imel težo. Sporočilo je bilo jasno in slišati bi ga morali vsi, ne zgolj tisti, ki so za njim razpisali tiralico. Pred odborom za človekove pravice Sveta Evrope v Strasbourgu je namreč izjavil, da je spet na prostosti zgolj zato, ker je priznal krivdo za opravljanje novinarskega dela: »Danes nisem svoboden, ker je sistem deloval. Danes sem po letih zapora svoboden, ker sem priznal krivdo za novinarstvo. Novinarstvo ni zločin, je steber svobodne in informirane družbe.«

Njegove besede bi nam morale dati misliti – tako tistim, ki zanj nikoli niso šli protestirat na ulico, kot tistim, ki delamo v medijih oziroma imamo kanale za obveščanje z večjim dosegom. Nad sabo pa bi se morali zamisliti tudi vodje držav po svetu, ki mu niso želele nuditi političnega azila in ga sprejeti v svoje okolje ter zaščititi. Med njimi je (bila) tudi Slovenija. Seveda bi bile posledice za nas najbrž ostre – poleg vsega pa imamo majhno državo, ki je vedno bolj odvisna od tujega trga, ZDA pa so svetovna velesila, za katero smo nič več kot nadležna muha, ki se je lahko znebi z enim zamahom.

A vseeno, četudi zgolj hipotetično, bi se s takšno potezo zapisali na pravo stran zgodovine. In katera koli druga (zahodna) država tudi. Pravzaprav vsaka država, ki verjame v demokracijo in svobodo – in vsaka država, ki verjame v to, da (raziskovalno) novinarstvo ni zločin. Če parafraziram že znano misel – najprej so prišli po žvižgače in bil(a) sem tiho, ker nisem bil(a) žvižgač, nato so prišli po novinarje in bil(a) sem tiho, ker nisem bil(a) novinar ... ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, ki bi lahko spregovoril. V razmislek.