Kolumna Miše Terček: Slika je vredna tisoč besed

Piše se leto 2024 in nekoliko smo že pozabili na obdobje zaprtja, lockdowna, med pandemijo covida-19. Za nekatere, ki so takrat izgubili delo ali zaradi vladnih ukrepov kakor koli drugače trpeli, pa je spomin še kako živ. Na tisto obdobje nas bodo spomnili tudi najvidnejši slovenski fotoreporterji, ki sodelujejo na razstavi z naslovom Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022. Slednja se bo odprla v torek, 1. oktobra, ob 19. uri v Galeriji Jakopič. Dotična razstava v ospredje postavlja vlogo in pomen fotografa pri beleženju družbenih dogodkov in vrednotenju naše skupne dediščine. Fotografija je zaradi napredka tehnologije, ko je dober fotoaparat v malem (znotraj pametnega telefona, seveda) dostopen že vsakomur, postala hobi domala vsakega državljana. A v resnici le to in nič več – hobi. Četudi so nekateri prepričani, da lahko s svojimi instant filtri in že vgrajenimi postprodukcijskimi triki parirajo velikim fotografom, pričevalcem sodobnega časa, je to kakopak huda zmota. Biti fotograf je resen poklic, res pa je, da je v dobi družbenih omrežij in mobilnih aplikacij velikokrat zasenčen.

A prav pri dogodkih, kot so protesti, in tragedijah, kot so vojna žarišča, lahko tudi laično oko opazi razliko med fotografijo, ki jo v objektiv ujame izkušena roka izurjenega profesionalnega fotografa, in med fotko, ki jo mimoidoči škljocne s telefonom.

Fotografija ostaja ključno orodje za dokumentiranje pomembnih gibanj, saj kljub izzivom digitalne dobe ohranja pozicijo očividca in sposobnost pripovedovanja zgodb. Na razstavi Naša last bo na ogled več kot 250 fotografij 38 fotografov in fotografinj, zamisel o zbiranju teh fotografij v skupni arhiv pa se je izoblikovala že med prvimi akcijami leta 2020 in se je krepila vse do zadnjega vala demonstracij pred parlamentarnimi volitvami aprila 2022 – izbrane fotografije pa so razvrščene v tematske sklope, ki ponazarjajo različne elemente protestov. Fotografi in fotografinje so kljub zahtevnim delovnim pogojem dosledno dokumentirali več kot 170 dogodkov v prestolnici in drugod po državi.

Danes na ta dokument časa gledamo z določeno distanco, pred našimi očmi se odvija kot (dokumentarni) film, ki so ga (do)živeli v nekem drugem času – neki drugi ljudje. Kaj hitro smo pozabili, da se je to pravzaprav dogajalo ne zgolj čisto blizu nas, temveč prav tu – in ne nekomu blizu, temveč prav nam.

Kot pri vojnah si tudi pri spominjanju na to neprijetno obdobje želimo, da se ne ponovi nikoli več. V Galeriji Jakopič so zapisali, da je tudi fotografija orodje za dokumentiranje odzivov na demonstracije, njena naloga pa je, da »beleži interakcije med protestniki, javnostjo in predstavniki oblasti, tudi konflikte in represijo«. Fotografija je tako še danes pomemben dokument, fotografi pa naši najpomembnejši pričevalci. Naj za konec spomnimo na stari rek, ki pravi, da je slika vredna tisoč besed. Res je. In čas je, da jo ponovno postavimo na ogled.