Kolumna Primoža Kališnika: Beli noski

V gimnazijskih letih sem bil dosti v Stari Ljubljani v Konobi, ki je bila takrat nekakšen ribji bife slabše vrste. Kar pomeni, da so imeli poceni girice in morda še kaj, pa poceni vino. Super beznica za nas brez denarja.

Čez desetletja, ko so jo k preuredili v kakor malo boljši lokal, nekje med pubom in bifejem, je bila moja miza v kotu poleg vrat v vece.

Res je, da je iz veceja malo smrdelo po lizolu, vendar sem bil za mizo sam in zato sem imel veliko manj možnosti, da bi mi kdo sral po glavi, ko pijem svoje pivo.

Konoba v novejših časih mi je bila pri srcu, ker tam ni bilo novodobnih zadetkov, ki bi se vsake nekaj časa zatekli v vece po novo črtico, kot je to v boljših ljubljanskih lokalih.

V Konobi smo bili retardiranci, ki smo pili pivo in podobno in nam za smisel obstoja ni bilo treba kaj drugega.

Od mize sem se umaknil samo, kadar je prišla na pijačo gospa, ki je imela že tako malo težav z ekskluzivnostjo lokala – nekatere ženske se pač rodijo kot dame, in to je pač tako.

Dame v take lokale hodijo zaradi adrenalina, ki se sproži v okolju, ki ga spoznajo za v resnici sovražnega. Itak pa mi je moj najbolj zajebani prijatelj, šesti čut, lepo govoril, da naj se Konobe držim, dame pa raje ne, ker je zveza barabinov in lepotic možna le, če imajo barabini pod palcem toliko, da se dame odločijo, da ne bodo spregledale.

Pri dami v Konobi je bilo tako, kot je bilo pri meni, ko sem stopil v ring in sem vedel, da jih bom fasal. Za to ni bilo treba biti niti malo jasnoviden, šesti čut sem lahko pustil na »off«, pa vseeno vedel, kako bo.

In se je itak izšlo tako v ringu kot z damo tako, kot se je imelo za iziti. V obeh primerih obunkano, v enem primeru na zunaj, v drugem na znotraj.

V Konobi bi jih pred desetletji kot gimnazijec skoraj dobil, saj je prihod najstnikov v beznico zmotil tamkajšnji ritem in je k meni pristopil pretepač in mi dejal, da me bo na gobec samo zato, ker imam velik nos, in on bi ga rad spremenil v palačinko.

Lepi časi, ko je bilo le tako, da si v Konobo lahko vstopil z belim in izstopil v rdečim nosom.

V bistvu je tudi z nosovi tako, da se delijo na rdeče in bele. Kot je to v najbolj primitivnem delu slovenske politike.

Svetlana Makarovič je izjemna umetnica, ki ima jezik hitrejši od razmisleka, ampak je dragocena, kljub nekaterim bedarijam, ki jih po moje včasih govori.

Ampak zadnjič pri Marcelu je imela prav. Pravi, da je levica preveč lena in preveč zažrta v kavče, da bi kaj storila v časih, ko se rišejo nekateri znaki ekstremizma.

Levico poznamo, to je pač agregatno stanje, ki je osmišljeno tako, da z najmanj napora zaslužiš čim več. Gre nekako za rezervne boljševike. Vendar je treba biti pri uporabi izraza boljševik previden, saj je beseda polakirana z ekstremizmom. V kontekstu zgodovine se boljševiki povezujejo z revolucionarnim nasiljem in zatiranjem nasprotnikov. Zato lahko kdo uporabi izraz boljševik za opis osebe ali skupine, ki zagovarja nasilne metode za dosego svojih ciljev. Kot opis: »Protestna skupina se je obnašala kot pravi boljševiki, uničevali so vse pred seboj.«

Sam slovenskih ekstremistov in desničarjev ne bi označil za fašiste. So pač del Evrope, ki ne mara prišlekov in ki včasih pove tisto, kar si salonski levičarji mislijo o nasilnih migrantih, a si tega ne upajo povedati.

Ne zato, ker jih ni nihče nič vprašal, ampak zato, ker bi to vplivalo na zloščenost njihove podobe v javnosti.

Svetlana Makarovič je povedala, da bo brez migrantov naše gospodarstvo v riti. Ali v luli. To je isto.

Ja, nikoli si nisem mislil, da nas bo o resničnih težavah nasilnih migrantov in o nerešenih težavah romskega nasilja morala v demokraciji opominjati kakor ekstremna desnica.

Če bi se levičarji ne skrivali po špranjah kavčev, bi do tega nenormalnega pojava ne moglo priti.

Za to pa ni kriva Katoliška cerkev, a ne, in tu mi je za Svetlano Makarovič žal, ker bo malo manj goriva za jedrski reaktor njenega jeze in zamere do ta farških. Saj jo razumem, tudi sam ne prebavljam klerikalcev, ampak za vse pa ne morejo biti krivi.

So preveč zaposleni z zlobo in s samim seboj.

Zato je zame Svetlana Makarovič kljub vsej megli, ki jo včasih dela, prava Katedrala svobode. Ta izraz je skoval slovenski pesnik France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici, simbol se pogosto uporablja za opis narodne svobode in samostojnosti Slovencev, njihove kulture in jezika. Prešeren je s tem izrazom želel poudariti pomen svobode kot temeljne vrednote za narod in posameznika.

Katedrala svobode je tudi ime vizionarske ideje Jožeta Plečnika; to je zamisel o velikem narodnem spomeniku, ki bi predstavljal simbol slovenstva in narodnega ponosa Slovencev. Morda bo ta spomenik kdaj stal.

Njegov pomembni del bo tudi Svetlana Makarovič in del bodo tudi ti fantje, ki jih imajo danes za ekstremiste in ultranacionaliste.

Ja, vse to bo vtkano v ta spomenik, ker imajo oboji kaj tudi prav.

Salonskih levičarjev bo tam malo. Njihov vpliv na zgodovino bo minoren, čeprav zavijajo vrat naši sedanjost.

Malo se ponavljam, ampak tisti, ki se imamo za socialiste, social demokrate ali krščanske socialiste, smo jih že davno spregledali.

Čeprav imajo rdeče noske, je njihova resnična težava trenutno tudi, da imajo prevečkrat bele noske.

Rdeč nos je lahko posledica različnih dejavnikov in stanj. Prehlada ali gripe.

Alergije. Rozaceje. Alkohola. Ekstremne temperature. Kuperoze. Dermatitisa. Sončne opekline. Aken.

Tudi bel nos lahko pomeni različne stvari, odvisno od konteksta in simptomov.

Slovenska posebnost je, da ima bel nos lep del fantičkov in deklet na oblasti.

In dokler ne bo v parlamentu obvezen test na droge, od Katedrale svobode ne bo nič.

»Stari, ko bi ti vedel. Komu vse jaz dostavljam,« je povedal diler. Fejst fant, sicer. Ni pa levičar, saj res veliko dela.