Kolumna Primoža Kališnika: Dnevnik Fatime Abu

Pred nekaj dnevi, takrat, ko se je hodilo in teklo okoli Ljubljane, se pravi, bila je Žica, je bilo v mestu nekaj mojih prijateljev iz različnih držav. Kot se reče, od gor in dol. Dobro je, ko pridejo prijatelji na obisk. In lepo je, ko iskreno govorijo, kako lepa dežela in glavno mesto sta nam dana v skrb.

Človek s severa, upokojeni zdravnik v pozni starosti, ki se za svoj denar ukvarja z raziskavami, pravi, da se že takoj, ko vlak pripelje izpod Karavank, začuti, da je naša dežela homogena, bolje, da se vidi, da je način življenja jasen.

Česar že gori v Avstriji, tudi če gledaš skozi okna vlaka, recimo na Dunaju, ni več. Gospodu je precej jasno. Pravi, da ima veliko srečo, kjer njegovo področje zdravljenja prinaša farmaciji premalo denarja in se zato ne vtika vanj. Skratka, njegove raziskave so v korist bolnih, ne pa farmacevtskih podjetij.

Če bi ne bilo tako, da bi ga onemogočili.

Tudi tu bi lahko govorili – v prenesenem pomenu – o načinu življenja v Evropi. O tistem, ki v naš svet spada, in o onem, ki ga spreminja na slabše.

Strinjala sva se, da evropski problem niso fantički, ki se na Evroviziji preganjajo v krilcih in tančicah in polni perja, in da naj vsak človek počne, kakor čuti. In da je veliko huje, če si človek, ki točno veš, kam spadaš v smislu tradicionalne evropske prepoznave, kaj je normalno, a delaš slabe stvari, kot pa če si nekaj novega in za tradicionaliste že težko opisljivega, kaj šele razumljivega, pa drugim ne želiš nič slabega.

V Evropi je dovolj prostora za vse ljudi.

Tudi za mnogo migrantov. Jasno pa je, da se morajo v vsakdanjiku prilagoditi novi domovini, svojo kulturo in navade pa seveda ohranjati doma in v skupinah, ki so temu namenjene. Tudi v cerkvah, seveda.

Problem nastane, mi je povedal gospod, ki je velik svetovljan, ko prevladujoči mediji nočejo pisati o stvareh, ki so slabe. O slabem, kot se dogaja, ko v družbo vstopajo ljudje, ki novih prostorov ne razumejo. In potem se zgodi nekaj neverjetnega, da najbolj nepristranski zapis najdeš v švicarskem ali nemškem časopisu, ki velja za bolj desnega.

Socialiste nas to zaboli, ni res?

Težava je, ko se odločimo, da ne bomo govorili in pisali tako, kot mislimo, tudi če nam vsa dejstva govorijo, da imamo prav. Ko bomo stvari ne le razumeli, ampak jih bomo tudi poimenovali, kot so, bo morda kakšen dan malo napet, kmalu pa se bo pokazalo, da je to dobro za vse.

Stvari se k sreči obračajo na bolje. Mladi so prepoznali genocid nad Palestinci. In to povedali na ves glas. Starejši to že nekaj časa vedo, njihov glas pa je bil prešibak – marsikomu pa je jasno, kako nevarno je, kar počne Izrael, tudi za pogled v zgodovino in na holokavst. Ko se bo pogled na množično pobijanje Judov med drugo svetovno vojno zrelativiziral, bo to za Evropo nekaj, česar si pred leti nismo upali niti pomisliti. Nekaj najslabšega.

Ko bo tako, bo eno najbolj presunljivih del, kar je bilo napisanih v Evropi, Dnevnik Ane Frank, postalo slikanica. Dnevnik Ane Frank bi moralo biti obvezno branje za vsakega evropskega osnovnošolca. Srednješolce verjetno čaka Dnevnik Fatime Abu. Deklice, ki je v Palestini čakala na smrt pred očmi vsega sveta. In to zapisovala.

A dokler Dnevnika Fatime Abu ne bodo brali izraelski otroci, bo svet tam na Bližnjem vzhodu tak; Jutrovo je staro ime za Bližnji vzhod.

Seveda nas nekaj malega samoizpraševanja čaka tudi tu dol, pri nas, kjer imamo še vedno svoj prepoznavni in mirni, konservativni način življenja.

Če bi se na naših vratih pojavila prestrašena deklica Ana Frank in nas prosila, ali poskrbimo zanjo, bi to večina ljudi storila.

In samo upam lahko, da bo tako tudi s Fatimo Abu.

Fatime Abu, s tem imenom, sploh ni, gre le za eno izmed najpogostejših palestinskih imen. Dnevnik Fatime Abu ni napisan.

Dobro pa je, da slovenski mladi, ki so se zavedli genocida v Palestini, vedo, da se nekje vseeno piše. Tudi o tem sva se pogovarjala z mojim modrim prijateljem tistega dne, ko so v Ljubljani ljudje praznovali spomin na dan, ko se je nekoč Ljubljana znebila žice, v katero je bila priklenjena.

V Palestini je tako, da žica ni le obroč okoli okupiranega mesta, kot je bilo v Ljubljani, pač pa zanka, ki se vsak dan zateguje okoli vratu Fatime Abu.

Ne me basat'. Ni težava, da Slovenija še ni priznala Palestine, problem je, da priznanja ni vzela državi Izrael.

Samo povem, ker se mi zdi, da je tako prav. In ker ne bom nikoli dovolil, da bi kdor koli grozil mojim nič krivim judovskim prijateljem.