Kolumna Primoža Kališnika: Domovina ali pogled s klanca

Veliko veselja je bilo v zadnjih dneh pri tistih, ki nam šport, kadar je obarvan po slovensko in se njegove barve vtkejo v mavrico uspeha, ki ga spremlja ves svet, veliko pomeni.

Tudi zato, ker nas naredi vesele.

Po svoje je to hecno. Veseli smo, ker nekdo drug zmaguje namesto nas, veseli smo, ker zmaguje tudi za nas, za naše želje in izpolnjuje tista pričakovanja v življenju, ki si jih zase nismo nikoli želeli, ker so prevelika, no, zmagovalcem lipovega lista pa jih neskončno privoščimo.

Veseli smo, skorajda srečni nečesa, pri čemer nimamo nič poleg, s čimer nič ne zaslužimo in kjer je vsa korist zgolj v naši duši.

To je ena lepših plati športa, navijanje za rojake in morda celo množično romanje na prizorišča nastopov naših športnikov.

Šport kot navijaštvo imamo radi tudi zato, ker je to ena redkih stvari pri nas, ki še ni zavila po klancu navzdol, seveda, če z naklonom navzdol merimo tisto, kar v družbi ni prav, in če vzpone merimo kot pravilno pot.

Slovenski šport je fenomen, to vemo, tako smo slišali. Čuden opis. Fenomen je druga beseda za pojav, nekaj, kar se kaže in je čutno zaznavno.

Naš šport ni pojav, je pa nekaj, kar navadni ljudje zaznavamo s srcem.

Da je tako, je krivo dejstvo, da je bilo doslej pri nas premalo denarja, da bi se nanj nalepilo preveliko število lakotnikov. Lahko bi jim rekli fenomenov, se pravi pojavov, ki so ves čas lačni.

Da šport doslej ni bil oplenjen, je krivo tudi to, da so pri športu glavni športniki, ne pa lastniki klubov. In da so lastniki tujih klubov, kjer so zaposleni naši junaki, vrhunski menedžerji in znajo z denarjem, in znati z denarjem pomeni denar plemenititi, ne pa tlačiti v lasten žep. In podobno je tudi v naših klubih, od koder prihajajo najboljši, tam je pač tako, da je denar namenjen za športnike in tekmovanja, ne pa za zasebne portfelje.

No, sicer se je že začutilo, da so kakšno svetovno prvenstvo ali svetovni pokal želeli spraviti ali ga še spravljajo pod lastni šotor in na nov račun, saj se je tja navleklo krdelo prodajalcev megle in gobezdačev (in gobezdačic!), ki ponujajo teorijo tam, kjer o zadevah nimajo pojma.

To je tako, kot ko v podjetje pridejo z novimi vodilnimi svetovalci za različne odnose in guruji čudežnih strategij. Največkrat je to začetek konca, zagotovo pa vsaj normalnih odnosov med ljudmi.

Ampak, a ne, k sreči je tega malo in še bolj je po božji milosti to, da uspehi tekmovalcev v športih, kjer se koristijo opisani, zaenkrat prikrivajo nečedne rabote.

Šport in športna rekreacija sta, kako naj zapišem, poleg narave in navadnih ljudi pri nas nekaj, kar je v tej deželi še zelo dobro.

Vrnil sem se iz Italije, kjer sem dan preživel kot navijač Gira. Podrobnosti so vsem znane, ne bom o njih. Morda le, da če imaš na nahrbtniku slovensko zastavo, boš deležen tisočih klicev z imenom zmagovalca dirke in da ti bo pohupal vsak avtodom, ki te prehiti ali pa vidi zastavo.

Beseda promocija države je tu nekaj najbolj neumnega, kar nas lahko doleti – ali pa je to zgolj nesrečna besedna zveza. Nanjo ne dam niti mišjega drekca.

Kaj pa naj promoviramo v naši državi? Nekaj volčjih krdel, ki se, pri inteligentnih tropih, trgajo za denar, in pri precej manj pametnih koljejo za oblast?

Drugo je reklama za domovino, za navadne ljudi, za vse čudovite zelene zaplate, kjer živimo. Za majhne vasi, cerkvice, trge, mesteca, mesta; to je vredno občutiti, ne samo videti.

Seveda bi bila katastrofa, če bi domovina postala čezmerno obremenjena točka srečevanja turistov, tudi take migracije pustijo temnejše odtise, ne le one izpred nekaj let.

V ogrado gre veliko mirnih ovc in le malo divjih, mi je nekoč, gimnazijcu, sredi poletja, dejala ženica na nabito polnem avtobusu, ki je peljal na Jezersko in sem od tam nesel smuči na ledenik na Ledinah, da sem ovil nekaj ovinkov okoli srca. S tem je mislila, da na sedežu za dva, če smo prijazni, sedimo tudi trije. In smo.

Zdi se mi, da mirni navijaški eksodusi po slovensko prinašajo v svet sporočilo, da je pri nas lepo in dobro in da so ljudje v redu. Vsi, ne samo oni, zmagovalci.

Ko ob cestah navijajo družine pod slovensko zastavo, to pomeni, da ljudje prihajajo iz mirnega dela sveta.

Ko sem se vrnil v domovino, mi je devetdesetletni možakar na obrobju mesta dejal, da je bil naš fant v Italiji izjemen.

»Ta je pa res dober,« je dejal.

In sem mu povedal, koliko rojakov vedrih obrazov in veselih src se je zbralo na osemnajstkilometrskem klancu. In kako sijajno so se obnašali kljub eksplozijam čustev v vsakem od njih, nas.

»Saj ljudje so pri nas dobri,« je dejal starec.

Saj so. Nekaj manj v mojem rojstnem mestu, v prestolnici, tu se je marsikaj skvarilo. Ni krivo mesto, niti najmanj, pač pa kaj drugega. Tudi tisti, ki so prišli v mesto od drugod, kjer je polnejše življenje, so se skvarili.

Hvala bogu, da je v športu tako malo denarja, da se ta pohlepni nanj lepijo zgolj zaradi prestiža, ne pa da bi si napolnili žepe.

Domovina je posebna last športnikov, je duh ljudi in ozemlje, kjer pravila pohlepa še niso potegnila na klanec navzdol.

Tisti, ki bi si morda želel iz domovine narediti dobro državo, bi moral graditi na tem. Na dobrih ljudeh, na trdnih družinah, na zaupanja vrednih posameznikih.

Moral bi graditi na tem, da otroci hodijo v čim boljše šole, kjer se lahko naučijo čim bolj pomembnih stvari.

Če bi šolstvo vodili poštenjaki, znanost strokovnjaki, kulturo talentirani, zdravstvo dobrosrčni, velike posle, investicije in načrtovanja pa oni z zašitimi žepi, potem bi za številne kvarne pri koritu postalo pretesno.

Ker bi korito postalo premajhno.

Je pa hecno, kako dobri ljudje ne znamo najti med seboj onih, ki bi bili dovolj pošteni, da bi se država približala tistemu, kar je domovina.