Kolumna Primoža Kališnika: Ena za komat

Zjutraj smo se prijatelji že ob sedmih nagnetli v telovadnici in potem smo eno uro ponavljali gibe po boksarsko, kot nam jih je kazal trener.

Mi boksamo, da se imamo fajn.

Fajn je, če si si sposoben zapomniti gibe in kombinacije, in fajn je, če oboje razumeš.

Če jih ne, je fajn, da tvoj prijatelj, s katerim delaš vaje v paru, tega ne izkoristi in to ne pripelje kakšne za komat. Komat je etnologija po boksarsko.

Komat je tisto, kar imajo tovorni konji okoli vratu, ko so vpeti v vprego.

Torej, da dobiš eno za komat, se je reklo, ko je kdo po nepotrebnem tečnaril, pa jo je dobil tam okoli ušes.

No, pri boksu tega ni.

Boks je kot življenje in tako kot življenje ima svoja pravila – s to razliko, da se v boksu ljudje pravil držijo, v življenju pa se jih ne.

Tudi zato je življenje v primerjavi z boksom veliko bolj umazano in veliko bolj nevarno.

Tisto, kar je v boksu zavržno dejanje, je v življenju sprejet in celo prevladujoč način obnašanja.

Udarci pod pas so postali sinonim za ferplej; grdo je, a ne, če koga udariš od zadaj. Drugo je ok, a ne … le standarde smo nekoliko prilagodili sodobnosti.

Sodobnost … Ostareli in tudi mlajši boksarji smo si bili po eni uri edini, da se na svetu, to je kaos zunaj boksarskega ringa, nekaj spreminja.

Da se stare stvari rušijo in da nastaja nekaj novega.

Da so se nekateri ljudje začeli spreminjati, da počnejo stvari bolje in bolj prijazno, ne da bi vedeli, zakaj.

Če je tako, je dobro.

Če je tako, bo življenje postalo podobno boksu, kar pomeni, da ljudje pazimo drug na drugega, da koga po nemarnem ne poškodujemo.

V boksu je tako, da je to, če kakšno fašeš in te zaskeli za ušeskom ali pod noskom ali se ti malo napihne žnabel (ustnica), znak, da si naredil napako – ne pa da moraš zdaj nasprotniku bolečino vrniti.

Bolečina po boksarsko pomeni, da se bo treba še veliko naučiti, da ne bo takih bolečinic.

V življenju po slovensko je, kot vidim, tako, da ko ti nekdo dokaže, da je boljši od tebe, mu to skušaš vrniti – ne tako, da bi mu postal podoben, pač pa da bi se človeku maščeval.

Da se maščuješ nekomu preprosto zato, ker je boljši od tebe. In to je treba storiti tako, da se potem ta človek počuti veliko slabše od tebe, ker si ga pač spravil na tla.

In ko je na tleh, sodnik ne ustavi dvoboja in ne šteje do deset, pač pa je treba nasprotnika, ko ni prav pri sebi, še obrcati in ponižati.

Ja, to pač pri nas tako je. V življenju.

Starši otroke že zelo zgodaj seznanjamo s pravili življenja in jih učimo, kako se povzpeti na druge, ne glede na način, samo da bo oni drugi pod teboj in se bo vedel tako, kot hočeš ti.

V boksu ni tako. Tam nasprotnika po dvoboju objameš in mu tako izraziš spoštovanje za pogum, da je stopil v ring in bi bil pripravljen dobiti tudi kakšno izgubljeno za komat. Velika večina mladih pri nas bi si želela obnašanja, kot velja v boksu.

Žal jim starši in družba tega ne dovolijo. Ferplej je za pusije, ki si ne upajo biti predrzni, nesramni, arogantni in nasilni, vsaj besedno.

Vsega tega v boksu ni. Tam sta le dva človeka, ki se učita na svojih napakah in si jih želita odpraviti tako, da skušata izboljšati svoje znanje.

Življenje, čeprav je zamišljeno kot način sobivanja ljudi, je v resnici fizičen spopad, ko en človek za svoje cilje skuša poškodovati drugega, da ta obupa ali pa se ne upira več.

Boks, čeprav na prvi pogled le fizičen spopad, skriva globoko filozofsko in duhovno dimenzijo.

Pravi nasprotnik si si ti sam. Boks ni le o premagovanju nasprotnika, temveč o soočanju s svojimi strahovi, šibkostmi in dvomi. Vsaka borba je najprej notranja bitka.

Udarec, ki te najbolj boli, je tisti, ki ga nisi pričakoval. Tako kot v življenju so tudi v boksu največje preizkušnje tiste, ki pridejo nepričakovano. Pravi mojster se uči sprejeti neizbežnost nepredvidljivega.

Vztrajnost premaga moč. Ne glede na fizično moč je ključ do zmage vztrajnost in pripravljenost vstati po vsakem padcu. To je bistvo človeškega duha.

Obramba je umetnost poslušanja svojega telesa. Boks uči, kako pomembno je znati prisluhniti sebi in svojim instinktom. Ne gre le za napad, temveč za zavedanje, kdaj in kako se zaščititi.

Pravi boksar je filozof s pestmi. Boks je meditacija v gibanju. Gre za popolno osredotočenost na trenutek, za simfonijo misli in gibanja.

Porazi so lekcije, zmage so preizkušnje. Boksar se iz porazov nauči več kot iz zmag. Pravi preizkus značaja je v tem, kako se sooča z uspehom in kako ostaja skromen.

Srce je najmočnejša mišica. V ringu, tako kot v življenju, srce in volja prekašata vse druge moči. Pravi boksar se bori z dušo, ne le s telesom.

Te misli nas opominjajo, da boks ni le šport, temveč tudi pot samospoznavanja, discipline in filozofskega razmišljanja o življenju.

Nekoč davno sem se bil napotil v nadstropje, kjer je imel pisarno nesrečnik, ki ga je življenje napravilo v maškaro, ki se ji reče predsednik uprave ali direktor.

Imel sem iskren namen prebutati ga, kar bi bilo zelo dobro za prihodnost firme, ki mi je pomenila vse.

Ampak potem sem se spomnil, da je življenje veliko bolj nevarno in boleče kot boks. In sem ga pustil, da ga je ujelo življenje.

Ko ga danes vidim, hodi kot pav in je ves pokončen – oni, ki vidimo drugače, gledamo nesrečnika, ki se plazi v prahu in ves prestrašen prosi za pomoč.

Če bi ga takrat ob priliki za komat, bi ga pustil na tleh. Ampak, a ne, tudi najslabši boksarji vemo, da je človeku, ki pade na tla, treba pomagati, da vstane.

To bo zanj najhujši udarec – udarec, ki te najbolj boli, je tisti, ki ga nisi pričakoval.

Nerodno mu bo, ne da bi vedel, zakaj.