Kolumna Primoža Kališnika: Jedilnik za (h)umor

Hrana lahko vpliva na naše razpoloženje in energijo, to pa vpliva na našo sposobnost, da doživljamo in izražamo humor. Obstaja nekaj vrst hrane, ki lahko pozitivno vpliva na razpoloženje in s tem posredno spodbuja humor.

Temna čokolada, banane, ovsena kaša, oreščki, jogurt, kefir, kislo zelje in kimči, ribe, borovnice, jagode, maline in podobno sadje, zeleni čaj.

Uživanje teh živil torej lahko pomaga izboljšati razpoloženje in poveča verjetnost, da boste doživeli humor na bolj sproščen in pozitiven način.

Odkar se tudi sam tako prehranjujem, sem bolj zdrav, a sem izgubil ves smisel za humor. Celo za onega, ki je bil všeč le meni.

Hrana lahko negativno vpliva na razpoloženje in energijo, kar lahko zavira humor in zmanjša sposobnost uživanja v družabnih situacijah.

Hrana z visokim deležem sladkorja, prigrizki, hitra hrana in industrijsko predelani izdelki, preveč kofeina, preveč alkohola, čips, prigrizki in konzervirana hrana, hrana, ki je težko prebavljiva ali povzroča napihnjenost, težka, mastna hrana, živila, ki vsebujejo aditive.

Vse to zavira dobro počutje in humor.

Preden sem prešel na zdravo hrano in je bil moj jedilnik kot pravkar opisano, sem bil sicer slabo zdrav in dobro bolan, a se me je humor držal kot slaba vest, ki je imam res veliko in lepo porazdeljeno na vsa področja življenja.

Podobno opažam tudi pri mnogih drugih. Nihče se več ne smeji. Če pa se že in ga za to pohvališ, pa ti razloži, da se ne smeji, le da ga je zadela kap in se mu to pozna na obrazu.

Edina stvar, ki me vedno spravi v smeh, so Romi. Cigani. Nič ne delajo in imajo vse, nihče ne hodi v šolo, a ni nikomur slabega, nimajo davkov in položnic, šoferski izpit dobijo z rojstvom, ne plačujejo zavarovanja, a jim pripada vse, in kadar jim je dolgčas, mirno nalomijo policiste.

Če kdo reče, da bi se to moralo nehati, se zanje potegnejo levičarji, ki pravijo, da je multikulturnost dobrina, ki jo je treba braniti z vsemi sredstvi, le da niso iz njihovih žepov ali pa da se fizično ne znajdejo preblizu sinovom in hčeram narave.

Njihova narava je pač posebna.

Zelo so navezani nanjo, jo spoštujejo in se je zelo bojijo.

Zato je nekoč nekje nekdo, ki so mu stalno kradli, ga izsiljevali in mu grozili, sinove narave peljal na izlet v naravo in jih pustil taboriti, in to čez noč. Razložil jim je tudi pomen nudizma, kar pomeni, da jim je pobral obleko, če pa bo slučajno zjutraj po cesti drselo, bi si lahko pomahali z verigami, s katerimi jih je priklenil okoli dreves.

Narava je res zdravilna, nudistov z verižicami nikoli več ni bilo blizu.

Čeprav imam rad slab humor, se mi zgodba iz prve roke v Črnomlju ni zdela smešna. Zjutraj na smrt prestrašeni ljudje, ki so taki zato, ker jih k temu že desetletja nagovarja država in za nekatere se zavzemajo salonski levičarji, niso po mojem okusu.

Matranje ljudi po gozdovih na Slovenskem doslej ni nikomur prineslo ničesar dobrega.

Rešitev bi bila preselitev Romov v družine njihovih zagovornikov v Ljubljani in delitev skupnega gospodinjstva za mesec dni.

No, to se ne bo zgodilo. Če pa bi se, potem ne da bi ne imeli več težav s Cigani, ampak jih preprosto ne bi bilo več. Kot tudi polepška Rom ne več.

No, k imenu Cigani. Ta naj bi bil za, kot se lepše teče, Rome žaljiv, pa, čeprav Romi sami sebi pravijo, da so Cigani, in sebe verjetno ne žalijo.

No, jaz jih ne želim. Zato ji pravim Romi, čeprav so Cigani, in svet je z njimi, če drugega ne, bolj zabaven. Z razdalje, jasno, s soseščine je prevečkrat trpljenje.

Nič ne delajo in imajo vse, nihče ne hodi v šolo, a ni nikomur hudega, nimajo davkov in položnic, šoferski izpit dobijo z rojstvom, ne plačujejo zavarovanja, a jim pripada vse, in kadar jim je dolgčas, mirno nalomijo policiste.

In to zadnje jih bo stalo sijajni status, ko so jim ga podarili v Ljubljani.

Ne bo dobro.

Tekla bo kri. Ne v filmu, kar v živo. Ne manjka dosti. Romi bodo izgubili domovino. Njihov pregovor namreč pravi Domovina je tam, kjer me ne tepejo.

Kot je za druge tam, kjer naj bi za vse ljudi veljala ista pravila.

Preden pa jih vpeljemo, se spomnimo, da so na večer 2. avgusta 1944 nacisti ukinili Sektor BIIe ali »Zigeunerlager« (»cigansko taborišče«) v Auschwitz-Birkenauu in v eni sami noči v plinskih celicah kruto pobili več tisoč Sintov in Romov.

Kri je že tekla in bognedaj, da bi spet – le red naj bo.

V resnici je preprosto, kot pri nevzgojenem najstniku, ki izkorišča starše in si dovoli vse, vedoč, da v permisivni vzgoji ni kazni: le pipico bo treba zapreti, da bo iz nje prihajalo po kapljicah in tako in tistemu, ki je namenjeno in ki se drži dogovorjenega.Seveda bodo nekajletne hude težave, ampak osnovne sta Rdeči križ in Karitas sposobna rešiti.

A te težave bodo manjše, kot če bodo ljudje stvari vzeli v svoje roke. Majhna Kristalna noč po slovensko? Če poznamo originalno, smo Evropejci, če ne, nismo. Doslej smo bili.

Ampak kar imamo zdaj, je jedilnik za umor. Napovedan, se zdi.