Kolumna Primoža Kališnika: Kafka gre na dopust

Ljudje delamo v življenju načrte zato, da stvari ne bi bile drugačne, kot si želimo. Načrtovanje je pravzaprav izzivanje usode, seveda, če verjamemo, da so nam stvari usojene. Bolj podrobno načrtujemo, bolj smo razočarani, če se stvari ne izidejo – in razočaranje je sorazmerno z vloženim trudom v načrtovanje.

»Cilj brez načrta je samo želja,« je zapisal Antoine de Saint-Exupéry, avtor Malega princa, in s tem se res lahko strinjamo.

Če si nekaj želiš, a ne narediš ničesar za to, si podoben tistim, ki pričakujejo, da jim bodo drugi napeljali vodo v hišo, ki so jo postavili na tuji zemlji.

Cilji so kot sanje z omejenim rokom trajanja. Načrt oziroma plan pomeni, da če ne veš, kam greš, boš končal nekje drugje. In želje ... če bi bile želje konji, bi vsi berači jezdili, so nekdaj rekli stari Škoti.

Ampak čeprav vse to razumemo, vemo, da zdrava pamet ni vedno tako zdrava, kot se zdi, in če že obstaja, ni zelo pogosta. Človek pri zdravi pameti se slej ko prej nauči, da je preveliko načrtovanje za srečo eden najboljših načinov, kako postati nesrečen – še posebno ko ugotovi, da načrtovanje sreče ni v njegovih, ampak v božjih rokah.

Sreča je želja, ki se spočne v naši glavi, a takoj po rojstvu odide svojo pot in se odloči živeti drugje. Eden največjih humoristov 20. stoletja, Franz Kafka, je rekel, da je prvi znak začetka razumevanja življenja želja po smrti. Ko začenjaš razumeti življenje, se pojavi napetost med tem razumevanjem in bremenom, ki ga to spoznanje prinaša.

Kafka je odraščal v Pragi kot nemško govoreči Jud. Bil je globoko očaran nad Judi vzhodne Evrope, za katere je mislil, da imajo intenzivnost duhovnega življenja, ki je ni bilo pri Judih na Zahodu. Zanimivo bi bilo, če bi Kafko za kakšen dan obudili v življenje in bi opazoval intenzivnost duhovnega življenja pri Judih na Zahodu danes.

Verjetno bi opazil, da genocid v Gazi predstavlja nekaj nečloveškega, kar pa je hkrati zelo človeško – osebno maščevanje in povračilo nekega vplivnega posameznika, družine ali skupinice.

Kafka je zagotovo vedel, da judovska vera nasprotuje maščevanju. V Tori, zlasti v knjigi Levitik, je zapisano: »Ne maščuj se in ne goji zamere proti sinovom svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Judovstvo spodbuja odpuščanje in pravičnost, ne pa maščevanja, saj to vodi v nadaljnji konflikt. Prav tako poudarja zaupanje v Božjo pravičnost, saj je Bog tisti, ki kaznuje nepravičnost.

V času, ko del civilizacije obrača hrbet Judom in ko zaradi besa nekaterih v Izraelu izgubljajo pravi pomen simboli človeštva, kot sta spomin na holokavst in Dnevnik Ane Frank, je nujno vedeti, da judovstvo uči o pravičnosti, miru in spoštovanju vseh ljudi. V Talmudu, osrednjem delu judovskega prava in učenja, se pogosto omenjata spoštovanje in pravičnost do vseh narodov. Judovska tradicija ima tudi koncept Noetovih zapovedi, ki veljajo za vse človeštvo in predstavljajo temelj univerzalne pravičnosti.

Čeprav obstajajo zapisi, ki prikazujejo zgodovinske konflikte med Judi in drugimi narodi, ti teksti niso poziv k maščevanju. Na kratko, judovstvo ne podpira maščevanja nad tistimi, ki niso Judje, temveč uči o pravičnosti, miru in spoštovanju vseh ljudi.

To je pomembno vedeti. In ločiti med ljudmi, ki so del civilizacije, in tistimi, ki jih je odneslo v vzporedni svet, kjer sta pomembna zgolj denar in zaslužek. To je svet, ki se pojavlja že od prve svetovne vojne naprej – svet, ki organizira vojne, da prodaja orožje, in končuje vojne, da potem lahko prodaja vse, kar je treba za obnovo porušenega.

Če je vojna v Ukrajini lahko del tega opisa, pa to, kar se dogaja v Gazi, ni. V Gazi gre za osebno maščevanje nekoga, ki ima neskončno denarja in ogromno vpliva.

Sedaj bi se prileglo nekaj, kar je Kafka dejal o ljubezni, miru na svetu in razumevanju med narodi. A Kafka, ki je bil pisatelj, se je večinoma ukvarjal z občutki odtujenosti, birokratsko represijo in eksistencialno tesnobo. Njegovo delo ne vsebuje neposrednih izjav o ljubezni, miru in sožitju med narodi v klasičnem smislu.

Njegov svet je zaznamovan s kaosom, nesporazumi in nezmožnostjo doseči pravičnost ali harmonijo, kar je lahko kritika družbenih in političnih razmer. Lahko bi rekli, da Kafka opisuje tudi današnji čas.

Njegov humor ni očiten, temveč bolj suh in ironičen komentar o človeških razmerah, ki razkriva absurde, ki izhajajo iz sistemov, v katerih ljudje živijo.

Nekaj načrtovanja za boljši svet bo torej vendarle potrebnega. »Cilj brez načrta je samo želja,« je zapisal Antoine de Saint-Exupéry. Pa je treba pojasniti, da je bil ta pisatelj pilot, ki je imel med drugo svetovno vojno željo pristati na cilju. 31. julija 1944 je Saint-Exupéry vzletel z letališča na Korziki, da bi posnel izvidniške fotografije v Franciji. Nikoli se ni vrnil. Zadnji polet se je končal v Sredozemskem morju, pred Azurno obalo pri Marseillu.

Takrat je bil svet v vojni. Kot je danes. In med vojnami so načrti brez cilja še bolj nebogljene želje, kot so sicer.

Treba je verjeti v dejstva in genezo. Tudi v to, da judovstvo spodbuja odpuščanje in pravičnost, ne pa maščevanja. Bog je tisti, ki kaznuje nepravičnost.

»Morda bo treba najprej pomesti pred lastnim pragom,« je rekel Kafka, ko je prišel na Zemljo na dopust – za en dan.

Načrtovanje sreče tako še vedno ostaja v Božjih rokah.

Za več takojšnjih odgovorov pa se obrnite na Malega princa.