Kolumna Primoža Kališnika: Ko pride svizec

Neumnost ni pomanjkanje pameti, temveč zavračanje učenja.

Neumnost z načrtom pa postane nevarna.

Svet bi bil lahko v redu, in celo mi v njem. Če …

»Blagor tistim, ki iščejo resnico z odprtim srcem, kajti oni bodo našli modrost. A gorje tistim, ki zavestno zavračajo pot ljubezni in pravičnosti, saj v tem najdejo le pogubo zase in za druge.«

Če bi bil Jezus na ustanovnem festivalu Osvobodilne fronte leta 1941, bi tja pasal kot izraelski predsednik Benjamin Netanjahu v pekel, če sem dovolj plastičen.

Naj le dodam, da ta primerjava kaže, kako zelo sta si lahko različna dva človeka istega ljudstva – eden je na planetu najboljši vseh časov, drugi pa začasno najslabši. In drugi ne bo prišel v ekskluzivni klub nad oblaki, ki ga vodi njegov prvi rojak, pač pa tja, kjer je ves čas prijetno toplo in se paciente zdravi z žveplom.

Moji judovski prijatelji vedo, o čem govorim.

No, pa k sestanku iz paleozoika, ki ni obujanje preteklosti, pač pa sedanjosti. Na tisti maši se je naredila, kot bi rekel nekdanji slovenski predsednik, velika koalicija. Bili so tam komunisti, krščanski socialisti, narodni demokrati – Sokoli, telovadci z načrtom narediti zdravega in poštenega človeka, kulturniki pa potem še napredna liberalna kmečka mladina, društvo kmečkih fantov in deklet, liberalna Stara pravda, študenti, inženirji, organizirane ženske … Vsi, da bi ohranili našo domovino. Mislim, slovensko.

No, da ne dolgovezim: vse skupaj bi v času zlahka prevedli v današnje politične stranke, z manjšo težavo pri stranki prvega med Janezi v Sloveniji. No, kakšen del bi pa šel celo poleg.

Skratka, nekoč smo imeli veliko koalicijo. Potem pa je prišel svizec in zavil bombončke v svetleče papirčke. Ker papirčkov ni bilo dovolj, so nekateri bombončki ostali na suhem in jih je pobralo.

Ti, ti, svizec.

Svizci živijo dolgo. Nekako od 15 do 18 let, nekateri pa veliko veliko dlje. Svizec je nova želva. Ampak, a ne, če se pravi in enotni združijo, se da za narodov blagor vse zmeniti. Če imaš enega nezanesljivega, se vse podre. Seveda, če verjamemo uvodu z začetka zapisa in če bi bilo to vsem v veselje in razcvet – tako egotom kot skupnosti.

»Blagor tistim, ki iščejo resnico z odprtim srcem, kajti oni bodo našli modrost. A gorje tistim, ki zavestno zavračajo pot ljubezni in pravičnosti, saj v tem najdejo le pogubo zase in za druge.«

Ampak, a ne, dokler bo navada stara srajca, bo za pamet težka.

Celo v športu. Skoraj zadnji stvari, ki poleg fovšije zares druži Slovence in kjer – kot pri fovšiji – ni težav.

Zadeva: začetek kolesarskega Toura de France v Sloveniji, 2028., recimo. Mislim, a ne, to je zgodba, ki je sijajen opis življenja danes. Na videz gre za šport, v resnici pa za »samozaposlene« ob njem.

Za nepoučene: začetek največje kolesarske dirke – dirke po Franciji – v Sloveniji je bil nekoč nepredstavljiv. Danes pa imamo ljudi, ki to resnično želijo izpeljati. Promocija države, Ljubljane, skozi turizem in biznis in kar je še floskul. Evropski trendi v razvoju turizma v majhnih državah, ki ne želijo živeti od turizma, pač pa da je turizem le del gospodarstva in ekonomije, so pametnejši.

Doslej smo poznali športnike, trenerje, športne funkcionarje – zdaj so se jim pridružili športni zaslužkarji, ki bi zadevo izpeljali, če bi to plačal – in naredil – nekdo drug.

Ampak oni bi to naredili kao za državo in šport in za mlade in v čast nori eri slovenskega biciklizma.

Floskula »oddolžiti se zlati generaciji naših kolesarjev« z začetkom Toura v Sloveniji ... potem raje pripravite svetovno prvenstvo v kolesarstvu, kar bo zagotovo pomenilo izboljšanje infrastrukture, ki bo ostala. Za podobno ceno. Ko bodo Francozi, organizatorji Toura, pobrali svoje in seveda primerljivi naši takisto, ne bo nikogar zanimal razvoj slovenskega kolesarstva in razvoj kolesarske infrastrukture, ki ni pomembna le za turizem, pač pa tudi varuje življenja. Recimo otrok, najbolj ranljivih bitij v prometu.

Zaslužek, ki bi zagotovo bil, se ne bi nikoli vrnil v šport.

Čudež po imenu slovenski šport obupno potrebuje denar, spoštovani možje pa bi ene 15 milijonov pokurili za tri, štiri dni rumenega žura.

Idejniki za svojo idejo pričakujejo garancijo države in enega ali dveh premierjev – kot bi Butalci iskali predsednika svoje kolesarske zveze. Na bleščečo se prireditev bi se nateplo kup marketinških sesalcev in ekonomskih prodajalcev megle, kot se zdi, da je bilo na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici. Organizacijsko vrhunski dogodek, a hkrati izgubljena priložnost za slovenski šport.

Največje športne prireditve se delajo najprej za državljane in potem za druge, a tega pri nas še niso vzeli.

Mislim, vzeli so, da ne bo pomote.

Imam izrazito slab občutek. Že res, da imam intuicijo veliko bolj razvito kot pamet – in res, da je vsota v primerjavi s TEŠ nikakršna, a ko govorimo o vonju, je razlika manj opazna.

Neumnost ni pomanjkanje pameti, temveč zavračanje učenja. Neumnost z načrtom pa postane nevarna.

Bog nam pomagaj …

Kakšnih 35 let nazaj sem na isto tematiko, povezano s smučarijo, pisal zelo podobno.

Poklical me je izjemni Josip Jesih, ki je imel v Ljubljani oštarijo zaprtega tipa in pri katerem so se zbirali vsi, ki so kaj pomenili.

Upam, da se dobro spomnim: »Moram te opozoriti, da paziš. Zadnjič se je tu zbralo nekaj udbovcev in so se pogovarjali o tebi in kar si napisal. Ideja je bila, da nekoga najamejo, da ti polomi kolena.«

Josip Jesih je bil nečak ene največjih Slovenk, Pavle Jesih, slovite plezalke in pionirke evropskega alpinizma. Zares se splača pogledati po njenem življenju. Na svoj način so ji polomili kolena. To je bil čas začetka tovarišijskega kapitalizma. Ki se rima z zadnjima stavkoma …

Neumnost ni pomanjkanje pameti, temveč zavračanje učenja. Neumnost z načrtom pa postane nevarna.

Mislim, a ne, rad imam vse ljudi. Nekatere malo manj, a bi tudi to šlo skozi.

Združeni v raznolikosti lahko delujemo za skupno dobro vseh.

Seveda, če ima svizec s seboj dovolj papirčkov.