Kolumna Primoža Kališnika: Ko so bili duhovniki še kozmonavti

Včasih je bil svet za otroke decembra precej enostaven. Otroku je bilo jasno, da bo zagotovo dobil darilo, če ne od Miklavža, pa od dedka Mraza.

To je bilo takrat, ko je bil božič velik praznik, za katerega so vedeli vsi, a so se skoraj vsi obnašali, kot da ga ni bilo.

To je bilo takrat, ko je božič bil, Božička pa še ne, pa ga ni nihče pogrešal.

To so bili časi, ko je otrok lahko pričakoval korist tako od razrednega boja kot njegovega odvoda – boja proti religiji.

Recimo pri nas proti katolištvu.

Ampak, a ne, kristjani so trdoživa sorta, zato sem lahko povsem gotovo računal na to, da mi bo Miklavž prinesel darilo, kot se je to spodobilo med starši kristjani.

Istočasno si bil lahko povsem gotov, da boš za novo leto dobil darilo, kot se to spodobi med starši ateisti. Vmes sta se oba svetova našla med praznovanjem božiča.

Otroci za božič niso pričakovali nič, saj je Miklavž že prinesel nove smuči. Mislim, rabljene, ampak zate. Miklavž je bil tudi precej razumen, saj ko si očetu povedal, da se kot šestletnik ne moreš smučati s smučmi za odrasle, razen če se namesto z alpskim smučanjem ukvarjaš s skoki, je ta to razumel in verjetno spoznal, da nakup opreme za mulca v gostilni, kjer so merske enote drugačne, morda ni najbolj tehnično dovršeno dejanje. Takrat so skakalne smuči nenadoma izginile in so se čez jutro ali dve pojavile primerno dolge dilce. Lesene, rabljene, jasno, brez plastične podlage spodaj.

Ker niso nikamor šle, jih je bilo treba polakirati z barvo za les. Med otroki je veljalo, da je najhitrejša barva rdeča – vse do neke zime, ko je oče smuči pobarval z rdečo barvo za omet.

To je imelo za posledico to, da je vsa soseska videla pot mojega spusta vse do trenutka, ko je sneg barvo spral s smuči.

Sramota je bila popolna. Potem je oče par dni lakiral smučke polovici Bežigrada. Karma pač … Ko so prišle smuči z maso spodaj in z robniki, ki so bili privijačeni na podlago, je bilo vse drugače, razen če si se med spanjem z obrazom zataknil za robnik tam, kjer je vijak popustil. Ja, med spanjem. Zato, ker smo v smučanje zaljubljeni s smučmi spali. Vsaj jaz.

Morda ni normalno, zagotovo pa ni prepovedano ali kaznivo niti ni opredeljevalo tvoje spolne usmerjenosti. Kakor koli, nekoga moraš imeti rad. Ko so prišli ozki robniki, ki so bili sestavni del novih kovinskih smuči, so bile vreznine še pogostejše, saj se je kakovost robnikov zelo izboljšala.

Ko si prišel v šolo in si bil porezan po obrazu, te niso vprašali, kdo te je nalomil, ampak: »A ti je Miklavž prinesel nove smuči?«

Čeprav je tiste čase dedek Mraz že močno podpiral kapitalizem, je razredni boj to spregledal in si bil deležen darila, ki je prišlo iz dežele, za katero so rekli: »Nekaj gnilega je v deželi Danski.« Frazem »nekaj gnilega je v deželi Danski« izhaja iz Shakespearove drame Hamlet, prav od tam, kjer že od leta 1932 izdelujejo lego kocke.

Poznal sem še enega Danca. To je bil Hans Christian Andersen, ki je bil pravljičar, tako kot naš Tito. Oba sta osrečevala otroke, s tem da so drugemu pri tem malo pomagali.

Kapitalistične lego kocke si dobil od ateističnega dela svoje družine, se pravi od starša, ki je bil »dobrota da, vera pa ne«. Dobrote je bilo dovolj, saj je bila druga polovica, se pravi drugi starš, »dobrota da, vera pa tudi«.

Zaradi relativno mirnega sobivanja staršev, kljub manjšemu ideološkemu razhajanju, je to pomenilo tudi vsaj decembra relativno srečnega otroka.

No, nemarno bi bilo ne povedati, da sta se obe ideologiji doma združili za božič, ko je bil edini dan, ko je doma deloval gramofon. Dolgo sem mislil, da je gramofon naprava, ki deluje le za božič, saj se je zavrtel le takrat, ko je na božični večer nanj sedla plošča s Sveto nočjo.

Ne da bi vedel, kaj je to hit, je bila Sveta noč pri nas pravi hit, saj se je zavrtela vsaj dvajsetkrat. Ker je bilo to veliko, veliko pa je bilo tudi onih, ki so oblasti špecali, kje iz stanovanja diši po kadilu in od kod se sliši Sveta noč, je oče potem spustil še dva ali tri komade o ruskih kozmonavtih. Z ruskih plošč, ki jih je nekoč prinesel iz Moskve.

Pesmi o ruskih kozmonavtih so bile vsaj zame začetek panka na Slovenskem. Vse je pokalo in hreščalo, glasovi so bili neskončno močni, razumel pa nisem nič. Ne Sveta, pač pa Sneta noč.

Ampak, a ne, Sveta noč je bila jin, pesem ruskih kozmonavtov pa jang.

In se je vse za silo uredilo.

Potem se je nekega božiča zgodilo, da so ruske kozmonavte zamenjali ptiči. Oče je namreč od nekod privlekel rusko ploščo, na kateri so se oglašali ptiči. Ptiči so postali novi kozmonavti. Tako je bilo to včasih, z Miklavžem, dedkom Mrazom in božičem.

Vse troje je kar dobro delovalo, čeprav sta bila Miklavž in božič ilegalca, dedek Mraz pa je nastal v komunističnih državah zato, da ljudje ne bi mislili na Miklavža in božič. Kaj pa vem, morda je bil tudi dedek Mraz ruski kozmonavt, saj dedek Mraz (rusko ded Moroz) izvira iz slovanskega mita o zimskem duhu in je postal simbol posvetnega praznovanja novega leta v času socialističnih držav, da Miklavž in božič ne bi begala ljudi.

V bistvu je bil dedek Mraz komunistični svetnik. Tako kot sveti Miklavž ali Miklavž temelji na zgodovinski osebi, svetem Nikolaju iz Mire, ki je bil škof v 4. stoletju in znan po svoji darežljivosti.

Tako kot dedek Mraz.

Torej, včasih je bil december precej enostaven. Svetniki so se, ne glede na svoj svetovni nazor, med seboj dobro razumeli, božič smo praznovali potihoma, a iz srca. Itak pa smo vedeli, da oni, ko so bili na oblasti, takrat, ko gre zares in odhajajo iz brezrazredne v razredno družbo na oni strani, vedno na koncu k sebi pokličejo duhovnika.

Tudi zato se je vedelo, da se na koncu vse poravna, pa je bilo o tem bolj tiho, tako kot se o božiču in Sveti noči ni govorilo.

Da me ne bo kdo obtožil reklame za krščanstvo, naj se izvlečem s tem, da je že Aristotel verjel v ravnovesje in pravičnost kot naravni del vesolja.

Zato so bili duhovniki, ki so spovedovali partijce, takrat neke vrste kozmonavti.

To je bilo takrat, ko je bil za otroke december še precej enostaven. Potem je prišel Božiček in vse zjebal.