Kolumna Primoža Kališnika: Lepo je biti neumen, in to je tako dobro

Ljudstvo ima rado vedno nove obraze. Novi obrazi prinašajo nove zgodbe. Nove zgodbe prinašajo nova spoznanja. Nova spoznanja prinašajo nova razočaranja. Nova razočaranja prinašajo spoznanje, da smo zabiti kot šterna.

Kar seveda ne drži; mislim to, biti zabit, to že, samo ne kot šterna. Slovenski pregovor »biti zabit kot šterna« namreč pomeni, da je nekdo zelo molčeč, redkobeseden ali nerad govori.

Šterna (vodnjak) simbolizira nekaj globokega in tihega, saj iz nje pride voda samo, če jo načrtno zajamemo, podobno kot je pri molčeči osebi treba vložiti trud, da spregovori.

Skratka, če si zabit kot šterna, si vse prej kot zabit. Samo raje si tiho, a ne … Bolje bi se lahko opisali, da smo zabiti kot noč. Glupi, po domače. Neumni, kot opis našega bivanja na Zemlji.

Namreč, novi obrazi ne prihajajo zato, da bi nadomestili stare obraze, ki so nas spravili, kjer smo, novi obrazi se pojavijo zato, da bi se stari obdržali – saj so ti, ki izumljajo vedno nove obraze, prav stari obrazi. Torej, če nočeš, da se kaj spremeni, izberi nov obraz.

Razvoj novega obraza je povsem preprost. Je nekoliko podaljšan let muhe enodnevnice. Ko se pojavi, je simpatičen, saj ni bil vpet v pocestniško slovensko politiko, in vse, kar je novo, lahko še pred strahom, kakšno v resnici je, nam obupanim Slovencem predstavlja upanje. Da bo bolje, kar v prevodu pomeni, da bo drugače v tem, da ne bo več starih obrazov.

Po moje se morajo stari obrazi, ko kot dr. Frankenstein sestavljajo nove obraze za vedno bolj neumne potrošnike, verjetno ob tem neskončno zabavati.

Ko sem nekoč prijatelja, ki je sijajno nakonektan in dovolj premožen, da ne želi biti na nobeni lestvici onih, ki imajo nekaj več, vprašal, kdo pa so tisti ljudje, ki so od največje banke dobili največ denarja, mi je odgovoril, da mu verjetno ne bi verjel, da za njihova imena nisem še nikoli slišal. Vsaj za prvih deset, če ne dvajset, ne.

To mi je najprej dalo misliti, a bolj ko sem razmišljal, bolj sem razumel, kako glup sem.

Še dobro, da nisem sam. Takoj nas je kakšnih 98, morda celo 99 odstotkov naseljencev naše države: na zemljevidu je ta videti kot kura, za kure je pa itak jasno, da so glupe kot noč.

Obstaja sicer še ena vrsta bitij, ki so podobna kuram, s tem, da kure serjejo le po svojem dvorišču, ona druga bitja pa povsod.

No, da se vrnem k novim obrazom. Ki pridejo na oblast. Kmalu se pokaže, kakšni so, in takrat državljani radi rečemo, da jim tudi Bog ne more pomagati. Ker jim nekdo namenoma ni povedal, da prava avtoriteta temelji na služenju, ne pa na izkoriščanju moči. Ker jih nekdo namenoma ni opozoril na napuh, ki lahko spremlja oblast. Ker jim nekdo namenoma ni povedal, da oblast nosi veliko odgovornost in zahteva modrost ter poštenost.

Čeprav jim Bog res ne more pomagati in čeprav Jezus ni izrecno govoril o ljudeh, ki jih oblast spremeni, njegovi nauki opozarjajo na nevarnosti pohlepa, napuha in nepravičnega ravnanja, kar so pogosto pasti tistih, ki pridobijo moč. Jezus sicer ve, da se je to zgodilo, ker se je med njim in njimi vrinil še vmesni člen, ki kakor ureja življenje na zemlji.

Stari obrazi, skriti v senci, saj veste, to so oni, ki jih je nekdanji predsednik Borut Pahor raje predstavljal kot basen kakor pa z imeni in priimki.

Borut Pahor je bil in je seveda narcis, kar pa še ne pomeni, da je v sorodu z narcisami, razen v botaničnem pomenu, kjer je narcis cvet, znan po svoji lepoti, z značilnimi belimi ali rumenimi cvetovi.

V nasprotju s pravim Narcisom, ki je zaradi svoje obsedenosti s samim seboj pozabil jesti in piti ter nazadnje umrl, je Pahor še živ. In v nasprotju z Narcisom, ki je videl le svoj odsev v vodi, je bil Borut Pahor spodoben človek, ki mu ni bilo vseeno za druge.

Odsevi so kurbe. Tudi če plačaš zanje, jih nikoli ne moreš zares imeti.

Kitajci pravijo, da v vodi vidiš svoj obraz, v srcu drugega človeka pa svojo dušo. Svetopisemski pregovor opozarja, da kakor se obraz zrcali v vodi, tako se srce človeka zrcali v njegovem bližnjem in da je odsev v vodi jasen le, ko je voda mirna.

Novi obrazi se navadno ne morejo načuditi samim sebi in temu, kako dobro jim je uspelo, in tisti stari obrazi, ki so jih ustvarili, jih pustijo na miru – dobro namreč vedo, da se tisti, ki preveč dolgo gleda svoj odsev v vodi, lahko izgubi v njem.

Kar je bil tudi namen in kot je bilo zamišljeno: po štirih letih se novi obrazi razblinijo v svojem odsevu in se nam zdi, kot da jih nikoli ni bilo.

Včasih se je reklo, da nekdo tako laže, da sam sebi verjame. V našem primeru je tako, da nekdo tako verjame samemu sebi, da je nekaj, kar ni, da to laž ponotranji kot edino resnico in bistvo svojega življenja.

Lulček je le, da se to bistvo po štirih letih izgubi, kot da bi ga sploh ne bilo. In je ni viagre, ki bi ga spet postavila pokonci.

Ker se mi zdi, da smo zelo blizu rojstvu kakšnega novega obraza, saj so še včeraj novi obrazi precej blizu temu, da izginejo, nas ponovno čaka soočenje s samim seboj, kako glupi smo.

Ljudstvo ima rado vedno nove obraze. Novi obrazi prinašajo nove zgodbe. Nove zgodbe prinašajo nova spoznanja. Nova spoznanja prinašajo nova razočaranja. Nova razočaranja prinašajo spoznanje, da smo zabiti kot noč.

Noč je po novem nov dan. In neumni smo zakon. Neumni smo neuničljivi. Tako kot stari obrazi.

A jebi ga. Živel sem pa le. Samo ne vem, če je to res to. Živim pa kljub temu.