Kolumna Primoža Kališnika: Madona, tudi Gandi je Srb

Evo, lepo je, ko so ljudje prijazni. Tudi moj prijatelj je zelo prijazen človek. Nekdaj je bil eden najbolj prepoznavnih državotvornih Slovencev, ampak od takrat je že čez 30 let. Bil je tako prijazen, da sem mu zlahka odpustil morda edini trenutek v njegovem življenju, ko mu je malo preskočilo v glavi.

Enkrat, pred desetletji, je mojo mlajšo hčer spravil v popolno grozo. Ponosen na njeno darilo – družinskega hrčka velikana – ji je rekel, da ima doma pištolo in da bi tega hrčka lahko ustrelil. Hči je od strahu skoraj zlezla skupaj, on pa se je samo smejal. Ne na glas, ampak videlo se je, da ga je ta misel presenetila. Verjetno je bil to najbolj divji trenutek v njegovem življenju, ki je sicer bilo zelo zanimivo in pestro. Bil je velik Slovenec za vedno, ampak mislim, da je bil ta stavek edina norost, ki jo je kdaj zakuhal.

Pred nekaj dnevi me je poklical in rekel, da bi mi rad voščil za napol okrogli rojstni dan. Hvala, sem mu rekel, ampak da ga moram spomniti, da je zadnjič, ko mi je prišel voščit, po njegovih dobrih željah čez nekaj ur sledila popolna kovid karantena.

In sem mu povedal, da zdaj, ko sem pet let starejši, kaj takega ne bi več želel. Saj sem sicer rad sam, ampak takrat, ko sem ostal sam, je vsa posadka tistih časov, s katero smo živeli skupaj, v hipu izpuhtela iz stanovanja. Bil sem povsem sam. Edina družba mi je bil blond buldog, ki je bil tako neumen, da nisem mogel verjeti, da je to naravno, in da ga je tega moral nekdo naučiti.

Dobro sva shajala skupaj. Buldog je bil moja pot v svobodo, trikrat na dan sem ga peljal pred blok, da je zamenjal svoje notranje življenje. V bistvu mi je ta buldog naredil popolno izolacijo in pogled v svet relativno znosna, čeprav sem sprva pomislil, da z zalogami hrane ne bom prišel čez cel mesec. Pa sem. Izgubil sem pet kil in se v mesecu dni spravil v kar dobro formo, kot se to pač da doma na simulatorju veslanja.

Tudi buldog je shujšal, saj je bila z njegovo pasjo hrano težka. Uvedel sem mu strogo dieto. Ni povsem razumel, zakaj je tako, zato je ure in ure stal pred omaro v kuhinji in buljil v vratca, za katerimi je bila spravljena posoda s pasjo hrano.

Če imaš za najboljšega prijatelja neumnega blond buldoga na hudi dieti in če veslaš na suhem, da bi bil nekoč dober na mokrem, je to posebna izkušnja. Postaneš drugačen.

Tako kot so postali drugačni tisti, ki so naenkrat ugotovili, da je po spletu mogoče naročiti prave čudeže, namenjene popestritvi spolnega življenja. Pravijo, da so se v času karantene nekateri za leta in leta naprej najedli e-seksa in da potem, ko je minila, niso mogli prijeti v roke niti telefona, nastavljenega na vibriranje. No, midva z buldogom sva ostala dostojna, dolgočasna. Tako kot tisti ljudje, ki so dni, ko so morali biti doma, porabili za pogovore in branje knjig.

Sam nisem bil za šolo, starši pa so bili. Posledica njunega šolanja je bila dovolj velika knjižnica leposlovja. Blizu tisoč knjig, spravljenih od stanovanja do kleti, kjer so hvaležno vpijale vlago, da se je malo ognila tam parkiranim dirkalnim kolesom.

Večeri in noči, zaviti v branje, so me ponesli v čase, ko sem daleč nazaj ves čas bral, razen ko sem moral v šolo, nejevoljen, ali pa na trening, ves srečen. Ne v šoli, ne v športu, ne na sploh nisem nikoli prišel v prvo ligo, edina prva liga v mojem življenju so ostale knjige. Zgodbe, pesmi, potopisi, biografije – vse v sijajni slovenski besedi in prevodih.

Bolj ko sem bral, jasneje mi je bilo, da manj ko bereš, bolj si podoben buldogu. Angleškemu, čeprav sem bral v slovenščini in nekaj malega v srbohrvaščini. Srečanje z nekdaj slavnim prijateljem dan pred karanteno in še s tremi, ki so bili z njim, je bilo v naslednjih dolgih tednih edini stik z ljudmi. Le dovolj živo sem si moral predstavljati zadnje srečanje.

Bili so čudni časi, za katere sem mislil, da bodo svet spremenili na bolje. Ne naiven, butast kot moj blond buldog na dieti sem bil v svoji iluziji. Ko so se vremena razjasnila, je bilo vse drugače. Nihče ni kuhal, nihče ni izpustil več telefona iz rok, in marsikdo, kot sem rekel, je bil ljubezni čez glavo sit.

Danes so vsi pozabili na tiste čase. Sam nisem. Poskušal sem se držati nekaterih zaobljub, ki sem si jih zadal, ampak lahko sem izpolnil le tiste, ki so se dotikale mene samega. Za tiste druge je zmanjkalo ljudi, ki niso bili tisto, kar so bili prej. Nekateri so bili poleg, ampak tisti čas jih je povsem spremenil.

Zato sem zadnjič, ko mi je moj nekoč precej slavni prijatelj dejal, da bi mi rad čestital za rojstni dan, rekel, da raje ne. Ker se po njegovih čestitkah vedno zgodi nekaj hudega. Jasno, da me ni poslušal, in mi je čestital. A tokrat se je zgodilo nekaj dobrega.

V Srbiji so šli mladi na ulice in zahtevali zase drugačno življenje, ne da bi malikovali kakšnega novega mesijo. Mater, sem bil ponosen nanje. Gandi se je sprehajal po Beogradu.

Pri nas se kaj takega ne more zgoditi. Pri nas znamo protestirati zgolj proti komu, ne pa za kaj. Za tiste pri nas, ki pri Neslovencih vedno najdejo kaj, kar jih moti: srbska mladina je po končanih protestih za seboj pospravila vse smeti. Lahko bi rekel, da je bil Beograd čistejši kot prej. Pa jih je bilo nekaj sto tisoč, kot mi je rekel brat.

Samo povem, namesto Vučića. Lepo je, če so ljudje prijazni. No, on žal ni. Morda do prijateljev, ampak sicer pa ni. On bi hrčka res ustrelil.