Kolumna Primoža Kališnika: Mater, pa vedno na sluznico

Menda, da je Slovenija varna država in da ima policija zadeve pod nadzorom.

In da je policija lepo vpeta v našo demokracijo.

To je res. Nadzira tako kriminalce kot sodnike in tožilce. In zdelo se je, da bi lahko celo kdaj rekel, da policija nadzira ta spodnje kriminalce tako, da se pobijajo med sabo, sodnike in tožilce pa tako, da bi se ne vtikali v slovensko gospodarstvo aboridžinov.

Se pravi, da bi ne preganjali in obsojali tistih ta nobel kriminalcev, umetnikov poslovanja po slovensko.

To dokazuje, da kriminal ni le eden.

Če primerjamo med seboj navadne ta spodnje kriminalce in nobel kriminalce, je jasno, da so red in pravila samo pri navadnih kriminalcih. Pri njih je jasno, da se bodo poklali med seboj, in ta red in pravila bi opisali tako, da policija le gleda.

Pri umetnikih poslovanja po slovensko tega reda ni in tudi policija samo gleda. Da bi kdo slučajno česa ne čivknil na način, da bi kdo od nobel kriminalcev prišel pred sodnika. Če pa že pride, je jasno, kako bo sodnik sodil.

A ne, ko govorimo o definiciji varnosti v Sloveniji …

Zagotovo vem za nekaj mrtvih pravih ta spodnjih kriminalcev, ki so jih pospravili. Mislim celo, da sem bil z enim ali dvema od teh tudi na poroki prijatelja, ki je hodil in žvrgolel zelo po robu.

Tista ohcet je bila zelo hecna, poleg matičarke sem bil skoraj edini, ki je govoril slovensko.

Nato sem enega od navadnih kriminalcev vprašal, če mi lahko malo pomaga, ker se ne znajdem, in mi pove, kakšen je tu uradni jezik.

Mojega prijatelja je takrat skoraj kap, in to še preden se je poročil.

Potem smo se imeli na ohceti lepo. Nekateri od svatov so bili potem umaknjeni v večna lovišča, moj prijatelj se je kasneje, ko so njegovi prijatelji cepali drug za drugim, umaknil na varno na Zahod.

Menda je bila to takrat definicija varnosti v Sloveniji in preusmerjanje pozornosti z nobel na navadni kriminal.

Ko sem to zgodbo pripovedoval svojim prijateljem iz policije, so me živo in pisano gledali in mi dejali, naj se ne družim s takimi. Moji policijski prijatelji so bili morda malo razočarani nad menoj, a prav nič jezni na svoje partnerje v poslu, kriminalce.

Kot posel mislim, da so v isti zgodbi – eni bežijo, drugi lovijo, in smer lova se lahko tudi obrne.

So pa bili moji policijski prijatelji veliko bolj razočarani, ko so slišali, kako se je zatem, ko je bil čudežno priprt, lagal nekdo izmed naših skupnih znancev.

Bivši slovenski bogataš, ki je čez čas spet obogatel, čeprav so vsi vedeli, da bi moral na hladno, čeprav je bilo v bližini precej premoga in robe, ki gre poleg. Prava Švica. Policijo je imel ves čas na vratu, ampak to je bila bolj folklora – pred pravega sodnika ni prišel.

Če Slovenija morda ni povsem varna za prave ta spodnje kriminalce, je povsem varna za nobel kriminalce.

Nobel kriminalci so resnični sinovi revolucije. Pravi kriminalci pa so nekako njene žrtve – da bi se zabrisalo, kaj se dogaja na nobel strani, se fokus javnosti in policije obrača na obračune navadnih kriminalcev.

Ker so brutalnosti navadnih balkanskih kriminalcev za navadnega slovenskega državljana seveda neskončno strašljive, se navaden človek obrača po pomoč k nobel kriminalcem in med njimi celo išče uslužbence za najvišja mesta v državi, se pravi za mesta, od koder naj bi skrbeli za varnost državljanov.

Kot bi pedofilu dali dovoljenje, da na državne stroške odpre otroški vrtec.

Policija tako skrbi, da delajo tiste kamere, ki spremljajo poti in stranpoti pravih kriminalcev; pri kamerah, ki spremljajo poti kakšnega nobel kriminalca, pa te produkcije zmanjka.

Ni slike, ni tona. No, vsaj za javnost ne. To dvoje se lahko pojavi le, če se kdo od nobel ljudi ne drži pravil nobel kriminala – potem se posnetki hitro najdejo.

Menda je kar dosti posnetega, pravi ne ljudski, pač pa kakšen glas nekdanje ljudske milice, od nabave in uživanja droge do nenavadnih in prepovedanih spolnih praks. Od tega so lisice in verige za začetnike, tisto, kar pripada ljubiteljem živali, pa menda tudi.

O bolj neprebavljivem ne bom izgubljal besed. Naj le dodam, da me dovoljene spolne prakse nič ne motijo, vse dokler kdo verig ne natika za mojim hrbtom.

Verjetno teh različnih razvad nobel kriminalcev ne zastopim. Psa imam za domačo žival, lisice so v hosti za hišo, verige imam pozimi za avto, droga pa se me nikoli ni prijela, še trava ne. Morda le tista, ki počaka, ko izletim s kolesom iz ovinka in molim, da bi priletel na mehko – in sem povsem srečen, ker sem od pristajanja, torej od trave, zadet.

In to brezplačno, pa še brez posledic.

Nekateri se posledic bojijo.

Nikoli ne bi imel težav, če bi kdo zahteval, da naredijo na šihtu štih probo, kdo je nasmrkan in če kdo slučajno ni. Ne vem pa, kako je s tem v parlamentu, ampak se mi zdi, da tam take akcije ne bo – če pa bo, bo tistega dne marsikdo manjkal.

Po analogiji bi kdo lahko dejal, da obstaja potencialna možnost, da pravi in nobel kriminal sodelujeta prav v parlamentu.

V nabavnem oddelku.

Tega ne verjamem, verjetno so to čenče, ki so jih sprožili oni, ki so iz dobavne verige izpadli.

Torej, a ne, Slovenija je varna država. Ta spodnjim kriminalcem se ni treba bati policije, pač pa le svojih. Nobel kriminalcem se ni treba bati nikogar.

Če ubogajo in odvajajo, lahko dobijo celo kakšno prestižno nagrado.

Kljub temu je Slovenija varna država. Tudi zdaj, pravi nekako prvi med policaji.

A ne, to pa zato, ker so pozimi pločniki posuti. Tako navadni Zemljani lahko za silo varno hodimo – takrat, ko se navadni in nobel kriminalci držijo za ramena in pojejo o beli snežinki, ki pada.

Pada, pada.

Mater, pa vedno na sluznico.

No, ko smo eni prehlajeni, so drugi zadovoljeni – in to je morda najboljša definicija varnosti v Sloveniji.