Kolumna Primoža Kališnika: Mazanje granitne kocke na rezino kruha

Zadnjič me je na spletu napadel fenomenalen posnetek babice, ki je povedala eno tako, da sem sedel, čeprav sem ležal.

Mislim, babica, a ne, to se ti tako zdi, v bistvu je bila sošolka po letih, samo malo bolj brihtna od mene.

To se je videlo na 4000 km daleč.

Ljudje vedno radi vidimo druge, zlasti če niso okej, kakršni smo sami, sebe pa se ognemo kot resnica levice.

Moja pokojna mati mi je, ko je bila v domu, na vprašanje, kako je v domu, kamor si je spočetka želela, dejala, da je kar v redu, le nekaj da jo moti.

Kaj pa?

»Ti si ne moreš misliti, koliko je tu starih ljudi. A veš, da so tu samo stari ljudje?«

Če bi stopil na banano, ne bi mogel bolj zdrseti v smeh, kot sem takrat.

Jasno, da me je mati gledala, kot da sem nor, no, to bi itak lahko vedela, glede na to, da je sodelovala pri moji proizvodnji.

Matere ne opravljam, jo pa jasno pogrešam, kdo pa svoje ne?

V domu je vegetirala, to, da smo kje ujeti, naši familiji po materini strani nekako ne gre. Njen oče je, potem ko so ga v drugi svetovni vojni ujeli Italijani – jasno, da je bil izdan – takoj ko je po njihovem porazu prišel domov, pred staro mamo pobegnil v partizane.

Mislim, to je hec, ampak, a ne, tudi v borbi za svobodo potrebuješ nekaj svobode.

No, da ne pozabim sošolke z začetka zgodbe.

Upam, da sem jo prav razumel, je ne citiram, le miniram slovensko javno mnenje, da je neumnost okej.

Torej, takole je rekla.

»Ko človek umre, zanj to ni nobena težava, saj on sam tega ne ve. Njegova smrt je težava za njegovo okolico. In podobno je z neumnostjo.«

Zdaj bom naredil nekaj, kar mi je šlo blazno na notranji in zunanji organ nekoč pri nekem ex prijatelju. Bil je tako dober, da sem bil vesel, da sem ga izgubil.

Vedno ko je povedal kakšen vic, ga je potem še razložil.

Skratka, neumni ljudje uživajo v tem svojem agregatnem stanju, dobro se počutijo in uživajo v družbi sebi podobnih, nič se jim ne zdi narobe.

Je pa njihov obstoj katastrofa za njihovo okolico.

Neumnost po svetu ni razporejena tako kot svetloba in tema, kot dobro in slabo, kot jin in jang, pač pa izrazito prevladuje nad neneumnostjo.

Če imaš neumnega šefa, ni hudo to, da misli, da je pameten, ampak to, da ves čas daje vedeti, kako veliko razmišlja.

Huje je le, če je šef zloben. V primerjavi z zlobo je neumnost kot nakit, ki ga nosijo angeli.

Včasih moraš sobivati z ljudmi, za katere velja, da si – po moje sem to že kdaj zapisal – lažje granitno kocko namažeš na rezino kruha, kot pa da bi kaj razumeli, tudi če govoriš počasi, glasno in slovensko. Gledaš jih v oči in vidiš, da te gledajo tako, kot bi jim deklamiral odlomek iz Visoške kronike.

To je neki komad enega modela, ki se je pisal Ivan Tavčar.

V današnjem času ga skoraj nihče od mlajših ne pozna, kar posledično pomeni, da govorijo jezik, ki je v pisani obliki, kar je seveda na telefonu, pogovor dveh zunajzemeljskih bitij, ki komunicirata v naši civilizaciji neznanem jeziku.

Slovenščina je jezik aboridžinov in nikoli si ne bi mislil, da je slovenski jezik v besedilih narodnozabavnih ansamblov nove dobe veliko boljši kot jezik novinarskih kolegov, ki se grejo časopise na spletu.

Splet rešuje eksistenco ljudi, ki verjetno ne znajo ničesar pametnega, pa so se kot zadnjega upanja oprijeli novinarstva.

No, saj je lep poklic, ampak ni pa idealen za tiste, ki so pisno nemi. Naglušnost, če že ne gluhonemost, pa je itak zaščitni znak marsikaterega novinarja, ki v teh časih želi preživeti.

To razumem. To je od nekdaj. Novinarska gluhost je bila vedno krik onih, ki so hiteli na vrh. No, včasih so tudi slišali, a le one tone, ki so prišli z vrha.

Fizika mi ni nikoli šla, a se mi zdi, da se zvok z vrha v novinarstvu širi veliko hitreje kot oni, ki prihaja od spodaj.

Kot bi bili pod stožcem, čeprav se zvok širi kot val, ne pa kot stožec.

Stožčasta oblika širitve zvoka se lahko zgodi v posebnih okoliščinah, na primer pri zelo usmerjenih zvočnih izvorih (npr. megafoni ali rogovi), kjer so zvočni valovi usmerjeni v določenem kotu.

No, očitno se v novinarstvu zvok vseeno širi kot stožec, od nekdaj, ne samo novodobno.

Zato so tako dragoceni ljudje, ki pišejo v slovenskem jeziku in niso neumni.

To je precej dober recept, da bodo šli na glavo.

Ampak, a ne, dokler pišejo v slovenščini, in ne v internetnem klinopisju, je stvar izjemna.

Pravijo, da je slovenščina za naučiti se izjemno težak jezik. Mislim, da Slovenci to lepo dokazujemo. Res je težka.

Ampak, a ne, nekaj bo na tem jeziku. Teden dni nazaj sem na Hvaru srečal Američana, mormona, ki je bil nekoč v Sloveniji misijonar in se je poročil s Slovenko.

Njegova največja želja je, da bi v angleški jezik prevedel dela slovenskih klasikov, ki niso prevedena.

Menda je tega kar precej.

To je dobro. Tako bodo klasike lahko spoznali tudi mnogi Slovenci. Slovenci smo narod, ki je bolj nadarjen za tuje jezike kot za svojega.

Einstein je menda dejal, da sta neskončni dve stvari: vesolje in človeška neumnost; a da glede vesolja ni prepričan.

Če bi živel danes v Sloveniji, v njegovi misli ne bi bilo niti malo dvoma.

Morda bi ugotovil, da smo Slovenci na poti v vesolje. Za vesoljčke je znano, da se sporazumevajo z mislimi.

Uf, ta bi šele bila dobra. Mazanje granitne kocke na rezino kruha.

V slovenščini se pogovarjajo samo še naši pokojni. Kar pomeni, da bi morebiti slovenski kulturni praznik pravzaprav 1. november.

Na svoji zemlji ne, a pod njo se še govori slovensko.