Kolumna Primoža Kališnika: Naravna selekcija pri 444,6 stopinje Celzija

Najboljša temperatura za razmišljanje je menda od 20 do 22 stopinj. Menda temperatura okolja, v katerem živimo, vpliva tudi na inteligenco, kar pomeni, da bolj ko je država vroča, manj so ljudje inteligentni.

Tako pravi neka raziskava, ampak s tem se je res težko strinjati, če so te in te učijo, da smo si v teoriji vsi ljudje enaki, da pa žal v praksi to ni mogoče.

Mene so vedno najbolj nategnili moji južni bratje, pa čeprav je v njihovih izvornih krajih bolj vroče kot tu, a obstaja seveda možnost, da se ti inteligenca, če se preseliš na sever, poveča. To teorijo o inteligenci in temperaturi spet postavlja v originalno izročilo.

Namreč, moji južni bratje so me vedno nategnili v Sloveniji.

Študije o vplivu vročine na mišljenje kažejo, da je uspešnost pisarniških delavcev pri opravljanju nalog najboljša pri 22 stopinjah, vendar se poslabša, ko se temperatura dvigne nad 23 ali 24 stopinj.

Torej, ko pridemo na obisk nekam, kjer imajo pozimi v prostoru 25 stopinj in skačejo naokoli v kratkih rokavih, takrat obstaja možnost, da bomo med pametnejšimi v prostoru – seveda, dokler se ne pogrejemo.

Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg prisega, da ima konferenčna soba, ki je resnično arktična, učinek osredotočanja uma: termostat je pri njem nastavljen na 15 stopinj. Nekdanji ameriški predsednik Obama pa je imel v Ovalni pisarni tako vroče, da se je njegov svetovalec za New York Times šalil, da »bi tam lahko gojili orhideje«.

Temperatura okolice lahko vpliva na našo produktivnost, saj lahko spremeni vaš način razmišljanja. Toplo okolje je boljše za ustvarjalno razmišljanje, medtem ko naj bi hladnejša delovna mesta pomagala ohranjati budnost med ponavljajočimi se ali monotonimi nalogami.

Pri temperaturi nad 27 stopinj nam matematika ne gre najbolje od rok.

Morda je bil torej Albert Einstein v življenju pred tistim, za katero vemo, Eskim.

Temperatura okolja lahko neposredno vpliva na sposobnost sodelovanja med ljudmi, tisti, ki so v toplejših prostorih, pogosteje gojijo tople občutke do ljudi okoli sebe. In narobe.

Spomnim se, ko sem se nekoč v Maroku, v Atlasu, močno precenil, ko sem se v snežnem metežu nameraval z gorskim kolesom spustiti v dolino, za razliko od tistih, ki so na prelazu nekaj pod višino Triglava raje zlezli v razmajane džipe in se tiščali drug ob drugega, da se ogrejejo.

Vsem so drgetale čeljusti.

Po dvajsetih metrih spusta sem ugotovil, da bom, če nadaljujem in se mi avti odpeljejo, v hribu zmrznil, in z zadnjimi močmi sem na razbitem kolovozu ujel avto in se želel spraviti vanj.

Hladna temperatura me je spravila k pameti.

No, zanimivo pa je bilo, da me isti, ki so se pred menoj spravili v džip, nekako niso želeli sprejeti v avto brez gretja, čeprav smo bili nekakšna družba in se do tistega trenutka sijajno razumeli. Dokler ni postalo premrzlo.

No, saj razumem, da so bili premočeni do kosti in jih je neskončno zeblo, ampak bili smo bratje po mrazu, a ne. Včasih mora človek preprosto uporabiti nekaj plemenitega nasilja, da ne zmrzne.

Sedež sem si tako nekako priboksal.

Ko smo se čez kakšno uro v boju za preživetje trenutka zatekli v ovčjo štalo in se zavili v seno, so moji prej negostoljubni sopotniki spet postali prijaznejši.

Temperatura te k sreči nauči, da spoznaš, kakšen je kdo, in sem si stvari zapomnil. Zato sem potem, ko so nas čez čas v dolino evakuirali kar na ogromnem gradbeniškem kamionu, v odprtem kesonu, tja dvignil le kolo in prtljago, sam pa se v dolino spravil kot sopotnik berberskega domačina, s katerim sva se zaklepetala pri staji, in tako sem v dolino prijahal na menda muli. Nutrija zagotovo ni bila, da kdo ne poreče, da smo živalco mučili.

In se pred tem še pogrel pri njem doma, kamor me je povabil. Berber in njegova družina sta mi bila iz neznanega vzroka mnogo bližje kot moji sopotniki v džipu, s katerim smo kao prijatelji bežali s hribov.

Prijatelj Andrej, ki me je zaskrbljen čakal sredi vasi, je rekel, da je bil prizor, ko sem sedeč za Berberom v kolesarski opremi prijahal v dolino, biblijski. V mrazu mi je bilo toplo.

Bolj, kot ko smo prikolesarili do Sahare.

Tisto dogajanje v Atlasu in v džipu se mi zdi podobno, kot je bilo še kdaj potem kje v kakšni službi ali družbi.

Ljudje, s katerimi si bil na isti poti, so bili na njej dobri, ko jih je zeblo tako kot tebe, ko pa so prišli na toplo, pa so zrli vate skozi šipo in se čudili, kako te lahko zebe, če pa njih ne.

Zato sem v življenju na toplem rad le s prijatelji in ljudmi, ki jih dobro poznam in za katere vem, da jim višja temperatura ne bo skurila razuma.

Lačni sitemu ne verjame, to je res, kot je tudi, da onega na toplem ne zanima, kakšna je temperatura, na kateri trepeta človek pod njegovim oknom.

Zato je praktično, če človek ne pozabi, s kom je bil v življenju na poti in ju je skupaj zeblo, in kdo razume mraz in one zunaj tudi, ko je na toplem.

Zato bi tisti energetiki na oblasti, ki se jim sladko jebčka, kako bodo zimo preživeli oni, ki nimajo za kurjavo (in niso živalce), morda morali vedeti, kaj piše v Razodetju ali Apokalipsi, zadnji knjigi Svetega pisma Nove zaveze. Po tam objavljenem se namreč zdi, da je temperatura pekla 444,6 °C – temperatura, pri kateri je tekoče žveplo v ravnovesju s svojimi parami.

Razodetje 21,8 namreč pravi: »Strahopetni in neverni ... bodo imeli svoj delež v jezeru, ki gori z ognjem in žveplom.«

Če drži, da gredo slabi v pekel, tam res ni prostora za inteligentne ljudi, a ne. Bi pa utegnila biti tam gneča, slovenski jezik pa kar prisoten.

Saj se dobro sliši, da bi si morali biti na Zemlji vsi ljudje enaki, še bolje pa je, da se že na Zemlji naredi naravna selekcija za tiste, ki se rimajo na 444,6 stopinje Celzija.