Kolumna Primoža Kališnika: Ne mislim – torej sem

Včasih se spomnim, da je bil v bivši državi, katere del je bila tudi Slovenija, velik hit z naslovom Kako lepo je biti neumen. Mislim, to v resnici ni bil le hit rock benda, ampak je bil kar način življenja mnogih ljudi v prejšnji državi.

No, države se menjajo, lastnosti prebivalcev pa ostajajo. Tako da se je način življenja Kako lepo je biti neumen širil iz roda v rod, preskakoval nastanek novih držav, pa tudi med različnimi narodi. Iz tega bi lahko sklepali, da je neumnost res najboljše zdravilo za popotovanje skozi čas.

Bolj je klinc to, ker to ni zdravilo, ampak preprosto prevladujoč način življenja, ki nas kar požre. Večina ljudi v določenih trenutkih doživi neko razsvetljenje in si reče, da se bodo začeli obnašati kot neumni, saj ima človek tako najmanj težav.

Kot so včasih rekli: »Če nimaš pameti, tudi možganskega tumorja ne moreš dobiti.« Morda je to precej dober primer črnega humorja, ki je sicer manj dober, če poznaš koga, ki je hudo zbolel ... In zato pride do izraza drugi del te duologije: »Če ni pameti, te tudi glava ne more boleti.«

Ne samo, da se tako izvijemo iz možnosti, da bi koga od bolnih ali njihovih svojcev prizadeli, zgodi se nam tudi, da naše misli in besede postanejo zlato. Čista resnica.

Namreč, vidiš, nekaterih ljudi nikoli ne bo bolela glava, saj nimajo najmanjših možnosti za to. Ampak, saj vem, z besedami je križ. Tudi najboljšim lahko uidejo. Recimo, ženska lahko svojemu partnerju zašepeta, da si ga močno želi, in potem se ji z malo sreče lahko stvari dobesedno pokrijejo. Srečni potem pojejo »orgazem, orgazem, in ne gremo še narazen« in to je to.

Nekateri pari hočejo več in se po ljubezni še pogovarjajo. Potem moški žensko vpraša kaj resnega in mu ta odgovori: »Ne me zdaj še j…!«

Kar je bilo prej prošnja in želja, je nato groba zavrnitev. To je včasih težko razumeti.

Tudi zato se ljudje potem odločimo, da je res lepo biti neumen. To misel ponotranjimo in jo živimo. Sprva nam gre vse dobro, saj nam je za vse vseeno, pravici do mišljenja pa smo se z veseljem odpovedali.

Kako lepo je biti neumen ... potem se nekega dne zaveš, da nisi ubral lažje poti, ampak veliko težjo. Biti neumen je res lepo, a nikoli si nisi predstavljal, da je lahko tako naporno.

Nekoč se nam posveti, da neumnost ne pomeni, da je naše življenje preprosto. Da je preprosto biti neumen. Albert Einstein je pogosto poudarjal pomembnost preprostosti v mislih, saj je verjel, da če nečesa ne moreš razložiti preprosto, tega ne razumeš dovolj dobro. Po njegovem preprostost omogoči bolj jasno razumevanje sveta, brez nepotrebnega zapletanja.

Če bi bil Albert še živ, mu danes ne bi rekli, da je neumen, ampak bi mu rekli, da stvari preprosto ne razume. In da je v želji, da bi ustvaril preprosto razlago, vse zapletel.

Ta razlaga je seveda popolna – seveda v primeru, če je vsa tvoja publika sestavljena iz tistih, ki so se odločili biti neumni in ki zelo uživajo v tem.

Neumnost je namreč zelo družabno početje – vedno si v družbi sebi enakih. Kar je dobra stvar pri tem, je to, da si nihče niti malo ne prizadeva biti pameten.

Albert Einstein je imel nekaj znanih misli, ki se dotikajo teme neumnosti. Zdi se, da je zelo cenil neumnost, vsaj tako kot vesolje, vsaj glede na to, kar je rekel: »Dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, vendar za vesolje nisem tako prepričan.«

Vsekakor je poskušal dokazati, da je vsaj ena stvar večja od vesolja in da ta pač nima meja.

Težava pa je, da danes ni težje stvari kot neumnemu preprosto povedati, da je bebec. In če nečesa ne moreš razložiti preprosto, tega ne razumeš dovolj dobro. Skratka, morala naše zgodbe je, da neumnosti ne moreš nikoli dovolj dobro razumeti. Ne glede na to, ali se odločiš zanjo ali pa se boriš proti njej.

Neumnost te preprosto požre. To je tako, kot so nekateri govorili, da so šli v komunistično partijo samo zato, da bi stvari spremenili od znotraj. Nihče se ni vrnil.

Sokrat je rekel: »Vem, da nič ne vem,« in s tem pojasnil, da neumnost pogosto izvira iz prepričanja, da imamo vse odgovore, namesto da bi raziskovali in dvomili. Tisto, kar je bil njegov dvom, so drugi vzeli za vodilo. »Vem, da vse vem.« Vsak dan počnem isto in z užitkom ostajam neumen.

Prav to pa, po mojem mnenju, potrjuje slovito Voltairovo misel: »Neumnost je prepričanje, da boš dosegel nekaj novega, če ponavljaš isto stvar.« Skratka, neumnost je čudovita zadeva, če le dovolj verjameš vanjo.

Zelo naporna pa je, če greš malo po svoje. Če ne ceniš dovolj neumnosti, težave se pojavijo, ko podvomiš, da je res tako lepo biti neumen. Mislim, saj imaš družbo, a ne, ampak nevarno je iti po svoje. Lahko padeš iz znanega vesolja. Tu ni heca, to je nevarno početje. Saj veste, kaj je rekel Frank Zappa: »Neumnost je osnovni gradnik vesolja.«

Morda sicer kakšen genij misli, da bi lahko neumnost premagal, vendar verjetno ne ve, da je razlika med neumnostjo in genijem v tem, da ima genijalnost svoje meje. Zato, če se vam bo kdaj zazdelo, da je neumnost sicer lepa, a da je lahko zelo naporna, raje molčite.

Da ne padete iz vesolja v še slabši prostor.