Kolumna Primoža Kališnika: Nekateri Janezki se kaj naučijo, večina njih pa ne

Izraz teorija zarote je nekaj, zaradi česar se radi skregajo celo dobri prijatelji.

Ne zato, ker prijatelj prijatelju nečesa ne pove, pač pa ker pri pogovoru o politiki pride do krega o tem, kaj je res in kaj ne.

Jasno je, da so pametnejši prepiri prijateljev zaradi tega, kar eden ni povedal drugemu, največkrat povezani z ženskami in denarjem.

Čeprav mnogi grdo pravijo, da če hočeš najti vzrok za prepir, moraš samo poiskati žensko, ki je stvar začela, se zdi to krivično, če ne celo nepopolno. Največkrat se stvari začnejo zaradi denarja – zaradi tega, kako ga kdo dobi, ali zaradi zavisti tistih, ki ga niso sposobni pridobiti ali pa ga imajo manj.

Seveda postane zadeva precej enostavna, če pri tem sodelujejo tudi ženske, vendar, če pozabimo na to, da so za vse krive ženske (kar ne bi moglo biti dlje od resnice), bomo ugotovili, da imajo z denarjem največ težav moški. Od nekdaj. Pravzaprav bolj kot z denarjem s kopičenjem premoženja za vsako ceno.

Morda je prav zaradi kopičenja bogastva nekaterih elit nastal izraz teorija zarote. A ne pri njih, pač pa pri tistih na drugi strani. Izraz je težko natančno umestiti v zgodovino, podobni so se začeli pojavljati v 18. in 19. stoletju. V popularni rabi pa je dobil večji pomen po atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja leta 1963. V obdobju preiskav njegove smrti so se pojavile številne domneve in razlage, ki so odstopale od uradnih poročil. Takrat so izraz teorija zarote začeli množično uporabljati predvsem v medijih in akademskih razpravah, pogosto z namenom sramotenja tistih, ki so dvomili o uradnih poročilih.

Teorij zarote v resnici ni. Mislim, ne gre za teorijo, ker gre za prakso. Vse, kar naj bi bile teorije zarote, je preprosto to, kar je. Svet je narejen tako, da si je majhen delček civilizacije prisvojil vse in da je pri tem uporabil vse, kar je imel na voljo. Od osvajanja drugih kontinentov do kolonializma, in če to ni bilo dovolj, še zanetitev kakšne vojne. Lahko tudi svetovne. Lahko tudi dveh.

Mi živimo nekje, kjer je kar božje lepo. V našem getu lepote in svete preproščine, kjer smo se dovolj mirno zmešali aboridžini in oni, ki to niso, je življenje dovolj lepo. V bistvu nam kar gre, pa ne zaradi tega, kar pravijo številke o biznisu, temveč zaradi ljudi, ki še kar za silo shajamo eden z drugim.

Seveda že od nastanka države, ki je zasedla prostor naše domovine, mislimo, da si zaslužimo mesto v Evropi, Evropa pa, da si nas želi – da bi se popravila krivica, ker si nas je za nekaj desetletij prisvojil nekdanji totalitarni sistem. Ta je imel poleg senc tudi svetlobo, kar priznavajo tudi tisti, za katere so Čebine kraj nesrečnega imena, ne pa svetilnik, kjer je bil ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije.

Tam je onega večera partija leta 1937 nastala najprej na sestanku v cerkvi, potem pa na kmetiji. Zanimivo, da so ji dali jasli in zibko prav oni, ki jih je potem lepo poradirala – cerkev in kmete.

Dobroto lahko spoznaš že ob rojstvu.

Ampak kljub vsemu je bilo v totalitarizmu dovolj svetlobe, seveda, če si upal pogledati za njo. Kdo ti lahko prepove, da v svoji glavi misliš po svoje, in kdo sploh ve, kaj misliš?

No, ta, da si nas je Evropa silno želela, je bolj bosa. Evropa si ni želela nove in uspešne države, ki bi ji odžirala posel, pa čeprav le v promilih. Vzhod je bil in bo za Evropo preprosto trg za prodajo in poceni nakupe, kar je bilo kdaj kupljenega, ne pa oplenjenega.

Nekaj bogatih družin in skupin že dolgo vodi tole našo novo Evropo, in prav posebej zabavno je, da kot svoje predstavnike v Bruselj pošilja ljudi, ki niso dovolj brihtni, da bi pokapirali stvari. Beboti potem vladajo Evropi in sledijo zgolj željam elit, ki imajo Evropo v lasti. No, te elite so svoj kapital, namesto da bi ga obdržale v Evropi, ki ga za svoj razvoj in preživetje nujno potrebuje, poslale čez morja, da se onegavi z drugimi kapitali tam daleč od evropskih oči. Nazaj ne pride niti na počitnice.

Evropske elite so tako pokopale Evropo. Še živo mater.

Naše slovenske elite, ki so obogatele tudi s prodajo tujcem, so kapital takoj poslale v tujino, niti na pamet jim ni prišlo, da bi ga vsaj za trenutek zadržale tu, kjer se je pravzaprav nekoč rodil. Zato teorije zarote ne more biti, ker ne gre za zaroto, temveč za povsem jasne procese, ki so vsem na očeh. Le da naš vid tega ne uvidi.

Stvari so, kot so, le da jih vsak vidi po svoje. Leta 1894 se je rodil Nikita Hruščov, po rodu Ukrajinec, ki je bil na čelu sovjetske partije in vlade od Stalinove smrti leta 1953 do 1964. Leta 1954 je Krimski polotok priključil svoji rodni Ukrajini.

Zato je, ko govorimo o izrazu teorija zarote, bržkone res nekaj malega resnice o tem, kar v teoriji piše o praktičnem pomenu izraza teorije zarote: »V današnjem smislu se je ta izraz resnično utrdil šele v 20. stoletju, zlasti v kontekstu političnih dogodkov.«

Očitno pa je, da teorija ne razume prakse. Političnih dogodkov ni, so le dogodki, ki nekaterim pomahajo do bogastva – pri tem jim pomagajo tisti, ki jih prvi za nagrado pošiljajo v Bruselj, da ne kakajo doma. Edina razlika med kuro in njimi je, da kure kakajo na lastnem dvorišču, oni pa v Bruslju.

Čeprav nerad, moram priznati: naši so še kar v redu. Škoda je le, da ne vidijo, da so v službah pri bebotih, ki najbolj uživajo, ko dobijo glavno vlogo v lutkovnem gledališču. Pri marionetah.

Tako sem o teoriji sanjal neko noč, ko sem se nato zbudil v prakso. V tej pa vseeno piše takole: »Ne obupaj nad svojimi sanjami, drugače se bodo tvoje sanje odrekle tebi.« Pa čeprav živiš nekje, kjer ima desnica veliko bolj socialne programe kot levica. Pa čeprav je ta nastala v cerkvi in na kmetiji, a ne …

Nekateri Janezki se kaj naučijo, večina njih pa ne.