Kolumna Primoža Kališnika: Ni lepo, je pa poceni
Včasih je res neverjetno, kako človeku uspe izpasti tepec, ker ne opazi nečesa, kar ima pred nosom, in išče rešitve pri strokovnjakih, in je v kratkem času videti, kakor da nima nič v glavi.
In potem se mu ob tem še zgodi, da mu to kdo, kjer išče pomoč, tudi na glas pove.
Evo. Imam star avto. Nemški. Teorija ga opisuje kot vozilo, ki združuje moč, udobje, luksuz in zmogljivosti, primeren tako za mestno vožnjo kot tudi za daljše poti ali vožnjo po zahtevnejših terenih.
Glede na pregovore in citate v avtomobilizmu je to vozilo, ki vas pelje po cesti in vas spremlja v življenju.
Pomeni, da ima ta avto dolgotrajno vrednost in je zanesljiv partner na dolgi rok. Ta stavek je dober, je zelo poveden. Modremu moškemu razloži razliko med partnerico in avtom in v kaj se bolj splača vlagati.
Avti so moškega spola in tudi znamka mojega je, kot se reče, tista, ki ji pod ključem kot obesek visijo pirhi.
Težava mojega avtomobila je, da ima dvajset let. V dvajsetih letih se je elektronika ne le zelo razvila, pač pa tudi rada neha delovati.
Ko se ti to zgodi, se ti na armaturi pojavi seznam napak, kar je sicer sijajno, manj dobro pa, ker to dokazuje pomen pregovora, da napake drago plačamo.
V prevodu, napake na mojem avtu so kot plačilo grehov vredne več kot polovico vrednosti avta. Tudi, če avto redno krmiš s kitajskimi rezervnimi deli. Nemški avto s takimi deli nese potem malo postrani, nekako kot pogled izdelovalcev rezervnih delov.
Skratka, ker živim na vasi, v gozdu v globeli med hribi, me pot v civilizacijo naprej pelje navzgor po zelo strmem klancu.
Tam seveda začutiš, da avto nekaj noče sodelovati v osvajanju takšnih vzponov. Na robu mesta, kjer greš na dvopasovnico, ne pospešuje kot sicer. Ko greš na grobove k prijateljem na Gorenjskem, se zaveš, da ti bo polovica pokojnih prijateljev še bolj zamerila, kot ti je v življenju, saj si ne upaš dlje od Radovljice, ker avto ne gre čez sto.
Tisti, ki te prehitevajo na avtocesti, ob tebi malo upočasnijo in pogledajo v avto, kdo ga vozi tako počasi. Ne morejo verjeti, da imaš na glavi kapo s šiltom, in ne klobuka.
Ziher je zadet, a ne …
Med prazniki mehanikov ni. Mislim, so le pokojni, živih ni. Voziš se le med najbolj praktično dosegljivimi grobovi. Vsak dan znova ne veš, če boš prilezel na hrib in dol z njega, saj se zdi, da se ti je odvijačila pletenica, ki povezuje stopalko za plin z motorjem.
Brzina na avtocesti pade na šibkih 80, čeprav gre avto sicer čez 200 oziroma je nekoč šel.
Malo te grabi panika.
Prvi dan po praznikih se na slepo zatečeš k mehaniku najbližje domu in mu razložiš težavo. Prijazno te priključi na računalnik in ta ne pokaže nič.
Mehanik ti pove, da to zagotovo ni dober znak. In da moraš k avtoelektričarju, ki ima še boljši računalnik.
In, veš, ti avti nimajo zajl za gas, to vse počne elektronika, izveš.
Cene senzorjev pa da so prima. Za trgovce.
Človek, ki ima veliko opraviti s takimi diagnostičnimi računalniki, ve, da beseda računalnik pomeni predhodnico besede račun.
Naslednji dan gre avto komaj 50 na uro, ne si upaš domov, ker ne boš prišel v klanec. Če obtičiš, bo štala, saj je edina cesta v vas zelo ozka in zdaj je promet po njej urejen z dvema semaforjema, saj originalni dostop obnavljajo.
Če obstaneš, bodo otroke iz vasi en mesec lahko vozili v šolo le s helikopterji.
Moliš, da te bo avto ponesel vsaj čez izvoz z avtoceste do mehanika in avtoelektričarja, ki ima čudežni računalnik za stroške.
Do doma imaš dve uri in pol pešačenja, a se ti pokrije, da čez uro najdeš prevoz. Iščeš številko zavarovalnice, da ti priskrbi nadomestno vozilo. Petek je, in to bo najprej v ponedeljek.
Sranje.
Odrezan v hribu in edina pot v dolino je s kolesom. Pri petih stopinjah.
Bog vedi, kdaj bo avto, pri mojstru se čaka na pregled kot pri zdravnikih.
Čez dve uri zazvoni telefon.
Da računalnik ni pokazal nič in da gre avto kot raketa.
»Nemogoče.«
Ja je, slišiš z druge strani. Če bi umaknil zgubani avtomobilski predpražnik izpod stopalke za plin, bi bilo vse, kot je treba.
Nato izveš, da mehanik ne ve, ali si resničen kreten, ampak si, in ob tem ti navrže še par besed o tvojem zasebnem življenju.
No ja. Tudi to je dobro. Tudi to ti razjasni stvari. Nisi tak, kot misliš, da si, ampak tak, kot je tvoja stopalka za plin.
V bistvu si v resnici bolj kot avtomobilski predpražnik.
Lepo se zahvališ in iščeš način, kako v dolino do mehanika.
Kolo, jasno, v dobre pol ure boš tam, pa bo, mraz je itak vročina, ki ima slab dan, a ne.
Reši te sosed, ki je itak najboljši.
Osramočen dvigneš avto in doma zreš v avtomobilski predpražnik, ki ti je tako podoben.
F..neš ga v havbo in greš na avtoban, počakaš, da ni nikjer nikogar, in ga naženeš na 200.
Avto leti. Pot do civilizacije je spet kratka.
Spomniš se enega pregovornih opisov svojega starega avta. Da je prava izbira za vsak izziv. Da je zasnovan za različne pogoje vožnje, bodisi na asfaltu bodisi na težjih terenih.
Jasno, da se ti žvižga za vse, kar je bilo dobrega na tem avtu 20 let nazaj.
Sedanjost je preprosta. Samo, da bi se premikal.
V bistvu je vse enostavno in preprosto dobro. In da so se ti razjasnile stvari. Nisi tak, kot misliš, da si, ampak tak, kot je tvoja stopalka za plin. V bistvu si v resnici bolj kot rabljen in zguban, nemarno spodvit avtomobilski predpražnik.
V bistvu izveš, da si bebec.
Ni lepo, je pa poceni.
