Kolumna Primoža Kališnika: Nisem nor, le razmišljam. Zato se smejim.

Če se človek danes smeje sam pri sebi, se mu utegne zgoditi, da ga bodo čudno gledali. V najboljšem primeru.

Če tiho hodiš po ulici in se nasmihaš tistemu, kar se ti dogaja v glavi, in se ti to vidi na obrazu, te bodo imeli za premaknjenega. Če hodiš po ulici in se smeješ na glas, utegne kdo celo poklicati policijo.

Čeprav imaš v obeh primerih opraviti zgolj s samim seboj in nimaš stika z nikomer, se bodo ljudje vseeno ukvarjali s teboj. Čeprav druge pustiš pri miru in se ukvarjaš le s samim seboj.

Modri vedo, da se mora človek predvsem brigati zase in pustiti druge pri miru. Pravijo tudi, da se mora človek pogovarjati predvsem s samim seboj. A to je kar težka naloga, saj to, da se ukvarjaš s samim seboj, se imaš ob tem dobro in se celo nasmeješ, moti druge.

Tiste, ki se držijo, kot da bi šli že drugič za lastnim pogrebom. Ker je bilo prvič preveč veselo.

Psihiatrija se ukvarja z različnimi razlogi, zakaj se nekdo lahko smeje sam pri sebi. Takšno vedenje je lahko povsem normalno in vsakdanje, lahko pa nakazuje določene psihične težave, odvisno od konteksta in spremljajočih simptomov. Torej, če nimamo kakšne mentalne zanke, ki bi nas silila v smeh, kot so depresija, manija, bipolarna motnja, shizofrenija ali motnje avtističnega spektra, je to povsem normalno vedenje.

Smejanje samemu sebi lahko izhaja iz misli, ki so za nas zabavne – morda so to spomini na smešne dogodke ali pa gre za notranji dialog. To je tisto, ko ljudje sami sebi komentiramo stvari, ki jih doživljamo, in smeh v takšnem kontekstu ni nenavaden. Za nas, ki nam je všeč notranji dialog, je to nekaj običajnega.

V psihiatriji se notranji dialog pogosto nanaša na tok misli, ki poteka v posameznikovem umu in je naraven del človekovega psihološkega življenja. Pojem opisuje samogovor, skozi katerega posameznik razmišlja, analizira in se odziva na svoje misli in čustva. Pri zdravih posameznikih gre za notranji proces razmišljanja, v katerem oseba samostojno razpravlja, sprejema odločitve in preučuje svoja dejanja.

In potem se zgodi, da nekdo, ki se v sebi trezno sooča s samim seboj, ki je sposoben kritično presojati svoja dejanja, ki se ukvarja zgolj s seboj in rešuje svoje stvari, postane moteč za druge.

Tu pa se pamet res lahko ustavi, a ne?

Ker je tega, da se ljudje brez razloga ukvarjajo z drugimi, veliko, je dobro vedeti, zakaj se to dogaja.

Nekateri ljudje se osredotočajo na težave in potrebe drugih, da bi se izognili ukvarjanju s svojimi lastnimi čustvi, težavami ali nerešenimi konflikti.

Ljudje z nizko samozavestjo se pogosto ne počutijo vredne lastne pozornosti in skrbi, zato svojo identiteto gradijo na skrbi za druge.

Nekateri se bojijo zavrnitve ali osamljenosti in menijo, da bodo ljubljeni le, če bodo ustregli drugim.

Ljudje, ki imajo visoke standarde zase in za druge, včasih čutijo potrebo po nadzoru nad življenji drugih, ker jim to daje občutek moči.

Drugi pa pomagajo drugim, da bi se izognili občutku nemoči, saj jim skrb za druge daje občutek koristnosti in pomembnosti.

Če oseba ne ceni sebe dovolj, lahko meni, da ne zasluži enake pozornosti, kot jo daje drugim. Prepričani so, da je njihova edina vrednost skrb za druge.

No, ko to preberemo – ne me basat', kdo je zdaj tukaj nor?

Skrb za druge je lahko pozitivna lastnost, vendar mora biti v ravnovesju s skrbjo zase. Psihologija poudarja pomen samooskrbe, postavljanja meja in zdravih odnosov, kjer človek najprej poskrbi za svoje dobro počutje, preden ponudi pomoč drugim.

Pomoč, skrb – ne pa nepovabljeno vdiranje v življenja drugih, s katerimi nimamo ničesar.

Albert Einstein ni bil posebej znan kot humorist, ampak tale njegova je pa dobra: »Če bi ljudje znali dovolj dobro misliti, bi se jim zdel svet smešen.«

Po sveti preproščini tako lahko izpeljemo naslednjo misel: ljudje, ki razmišljajo, se smejijo; tisti, ki le gledajo, pa ne, saj so le firbčni na grd način in se vtikajo v druge, ki se imajo – za razliko od njih – dobro.

Morda jim bo v pomoč misel papeža Frančiška: »Humor je Božji dar. Na to se moramo večkrat spomniti. Sposobnost smejati se svojim napakam, slabostim in omejitvam je milost.«

V prevodu: če ostajamo skromni in se ne jemljemo preveč resno, nimamo težav z ohranjanjem notranjega miru.

Jasno je, da se potem smejimo tudi, ko smo med drugimi, a v resnici le s samim seboj.

Če bi morali izbrati kakšen pregovor na to temo v ustavo, bi bil dober tale: »Če iz lulice ne delamo kapelice, je zagotovo vse lažje.«

Predvsem za tiste, ki se držijo, kot da bi šli že drugič za lastnim pogrebom. Ker je bilo prvič preveč veselo.