Kolumna Primoža Kališnika: Odstotki se ne primejo sreče. Življenja pač

Sem ter tja sem že zapisal, a ne, da se ljudje preveč ukvarjamo z drugimi, doma pa imamo vse razmetano.
Če je razmetano okoli hiš in v stanovanjih, mi pa ob tem govorimo, kakšno svinjarijo imajo pri sosedih, je to eno. Drugo pa je, če imamo razmetano podstrešje v glavi, pa vseeno druge učimo, kaj je prav.
Tu zelo pomaga tista »Brigaj se zase«.
To je stavek, ki bi ga morali učiti v osnovni šoli. Seveda s pojasnilom, da to ne pomeni gledati le nase in da to ne prepoveduje, da bi ti bilo vseeno, kaj se dogaja z drugimi. V prevodu: tudi človek, ki se briga zase, ve, da mora takoj priskočiti na pomoč človeku, ki potrebuje pomoč.
Ker smo imeli pri nas ne le selitve narodov, pač pa tudi sistemov, smo se naučili, da je naša domovina vseeno del zahodne civilizacije, posledica krščanskega izročila.
Zahodna civilizacija in krščanstvo sta kot staro drevo, katerega korenine segajo globoko v zgodovino, veje pa segajo v vse smeri. Krščanstvo je dalo temelje, vrednote in smiseln okvir, zahodna civilizacija pa je zgradila gradove iz teh temeljnih kamenčkov. Čeprav se danes morda včasih nekoliko oddaljita, še vedno nista povsem ločena. Sta kot sončni vzhod in zahod – morda se zdi, da se razhajata, a vedno znova najdeta pot nazaj v objem.
Zahodna civilizacija in krščanstvo sta kot dva stara prijatelja, ki sta si izmenjala ključe svojih stanovanj, potem pa sta pozabila, kateri ključ pripada komu. Eden se še vedno sprehaja po galerijah umetnosti, drugi pa v cerkvi kliče »Amen!« – ampak skupaj sta zgradila vse, kar je vredno ogleda. No, morda včasih malo pozabita, kaj sta obljubila, a brez njiju bi še vedno hodili v temi. Krščanstvo je zahodni civilizaciji dalo kompas, zahodna civilizacija pa mu je povedala, kako naj se obleče za večerjo.
V Svetem pismu, knjigi, ki je namenjena predvsem neverujočim, se pogosto omenjajo tudi nevarnosti, ki nastanejo, ko se preveč osredotočimo na druge, ne da bi skrbeli za lastno duhovno stanje. Biblija poudarja, da je pomembno, da najprej poskrbimo za svoje lastno življenje in duhovno stanje, preden se začnemo ukvarjati z napakami drugih.
Da moramo biti odgovorni za svoja dejanja in svoje življenje, ne pa se osredotočati na to, kaj počnejo drugi.
Ljudje smo pametni, mislim, inteligentni, zato smo sposobni prepoznati znake narave in kaj nam ta sporoča – nismo pa dovolj modri, da bi prepoznali, kaj potrebujemo sami.
Čeprav vemo, da so vrednote te naše civilizacije po kranjsko na malo trhlih nogah, si ne upamo nameniti nekaj večje pozornosti sebi in svojemu notranjemu življenju.
Pa da neham s tem »Brigaj se zase«, ker se itak premalo.
Skrb za druge naj izhaja iz osebne duhovne stabilnosti in rasti, temu se reče pomoč in empatija, ne pa kot beg od lastnih težav ali pomanjkljivosti, kar je čisto navadno in svinjsko opravljanje.
Mogoče bi se morali Slovenci malo manj ukvarjati tudi s tem, kaj si o nas mislijo drugi.
To, kako drugi gledajo na nas, ni krivica, tako sosedje pač mislijo. Za Avstrijce smo mešanica med Turki in komunisti, za Italijane pač neki narod, ki jim je bil tisočletja na voljo za izkoriščanje, Hrvatje ne morejo razumeti, kako da živimo bolje od njih, ko smo pa vidno čudni in malo glupi, za Madžare pa itak ne obstajamo – kot tudi ne oni za nas, kar je neumno v obe smeri.
Ampak, kaj pa hočemo – sosedov in njihovega mišljenja ne moremo spremeniti, spremenimo lahko le sebe, da bomo tako pametni, da bomo s takimi ljudmi znali sobivati.
Pri nas se imamo dobro. Pri nas je varno, čeprav je res, da ne več tako, kot je bilo včasih – ampak včasih nas mora kdo na to opozoriti. Pred dnevi sem se potikal po mestu z dvema starejšima gospodoma iz Anglije, in najbolj ju je presunilo, da smo bili povsem varni kljub pozni uri in mehkim kolenom.
Po moje nam v šolah manjka predmet domoljubja. Lahko bi mi rekli tudi narave in družbe po slovensko, meni je vseeno.
Če bi otroci vedeli, kaj pomeni biti spravljen v zelenem in varnem jedru Evrope, na katero je treba paziti v vseh pogledih, bi dobili najbolj dragoceno popotnico za življenje.
Potem bi kasneje sami videli, da so zunaj mest vrednote, da smo naredili Evropo dovolj trdno, še vedno dovolj prisotne in da smo se Slovenci tudi iz socializma naučili kaj dobrega.
Potem bi bilo pričakovanje časa, ko bodo padle številne maske ljudi, katerih mesijanstvo je le krinka za korupcijo, le manjša časovna zanka, ki se bo barabam zategnila okoli vratu.
Koliko odstotkov srečnejši bi bili Slovenci, če bi se brigali zase in bi nam bilo vseeno, kaj si o nas mislijo drugi? Se to da izračunati?
Tega izračuna ni oziroma se številke in odstotki kar sami prelijejo v besede.
Če bi Slovenci imeli manj skrbi glede tega, kaj si o njih mislijo drugi in bi se bolj osredotočili na svojo notranjo srečo ter dobrobit, bi to verjetno vodilo k večji notranji svobodi in manj stresnemu življenju. S tem bi se verjetno zmanjšal pritisk, ki ga pogosto čutimo zaradi zunanjih pričakovanj.
Morda bi bili bolj osredotočeni na medsebojno podporo in to, kar nas resnično osrečuje, ne pa na to, kako nas dojemajo drugi. Tako bi lahko postali bolj zadovoljni in pomirjeni, kar bi prispevalo k večji sreči na splošno.
Številke in odstotki … ta odstotek je težko določiti, ker sreča ni posledica tega, kako se gledamo v očeh drugih, ampak tudi mnogih drugih dejavnikov.
Manjša skrb za mnenja drugih in večja pozornost lastnemu dobremu počutju gotovo prispevata k večji sreči in duhovnemu ravnotežju.
Ko bi to spoznali tujci, ki prihajajo živet v Slovenijo, bi se slej ko prej želeli vključiti v ta tok.
Če tega toka ne bo, bomo imeli s tujci vedno večje pizdarije.
V prevodu: vse je odvisno od nas samih.
Ampak samo od nas. Ne me basat', da vsaj enkrat nimam prav.