Kolumna Primoža Kališnika: Pa srečno nazaj v mamo

Včasih se človeku zgodi, da ko se odloči, da bo stvari končno uredil, ugotovi, da je vse, kar je imel pripravljeno za to, izgubil. Recimo kup dokumentov v elektronski obliki.

Izguba dokumentov, ki jih potrebujemo, je lahko velik udarec za naše počutje, vendar se v nekaterih duhovnih interpretacijah to lahko razlaga kot znak ali sporočilo iz vesolja.

Skratka, za mojo neumnost so odgovorni Marsovci. Menda me vesolje opozarja, da moram biti bolj pozoren na podrobnosti in bolje organiziran. Izguba dokumentov je lahko znak, da moram biti bolj prisoten in skrben pri vsakodnevnih opravilih.

Sem preveč šprical lajf …

Vesolje me menda želi opomniti, da ne morem nadzorovati vsega in da se moram naučiti sprostiti ter prepustiti dogodke toku življenja. Skratka, grem na pivo in počakam, kaj bo ...

Morda je izguba dokumentov tudi znak, da moram ponovno proučiti situacijo, za katero so bili potrebni, ali pa me življenje želi usmeriti v drugo smer.

Torej, to, da se nisem lotil zadeve prej, ni bila lenoba, temveč višja sila po moji izbiri.

Nesreča, kot je izguba dokumentov, je lahko tudi preizkus potrpežljivosti in zaupanja, da se bodo stvari razrešile na najboljši možen način, tudi če se trenutno zdi, da so izven našega nadzora. Saj bo, kajne, samo od sebe? Pomembno je, pravijo razlagalci vesolja, da ostanemo mirni, poskusimo najti izgubljene dokumente in razmislimo o tem, kaj se lahko iz te izkušnje naučimo. Tako pravijo vesolje in vesoljčki. Njim se lahko zdi pametno, z varne razdalje ... V praksi pa je manjkalo le malo, da prenosnika ne bi treščil ob tla. Saj ni nič kriv, ampak bi lahko prevzel krivdo za to, kar sem zamočil po neumnosti sam. Paradoks je, da sem želel dokumente vzeti s seboj na dopust in jih zvečer, ko vročina pojenja, pred spanjem nekaj ur urejati. V bistvu je res zabavno, ko ugotoviš, da je desetletje shranjenega izginilo v sekundi, ko si zamočil pri shranjevanju. Uničil sem čas, za kar je potrebnega kar nekaj znanja.

Ob tem tudi pade doktrina, ki trdi, da čas ne obstaja. Temu pravijo iluzionizem ali večna sedanjost – ideja, da je čas zgolj iluzija, produkt človeškega dojemanja, medtem ko v resnici preteklost, sedanjost in prihodnost ne obstajajo ločeno. Namesto tega obstaja le večni zdaj – nespremenljivo stanje brez preteklih ali prihodnjih dogodkov. Zagovorniki te doktrine verjamejo, da je čas konstrukcija v glavi, ki jo ustvarja zavest, da bi razumeli in organizirali izkušnje. Morda. Meni pa je zavest zelo na glas povedala, da sem star in neorganiziran bebec.

Morda kdo poreče, da gre zgolj za materialne stvari in da so v življenju pomembnejše stvari. Ja, res je, a to je veliko lažje sprejeti, če pred tem ne izgubiš desetletja dela.

In da je stvar še boljša – tujega dela, ki ti je bilo nekako zaupano v hrambo in obdelavo.

Pri tem ti lahko korenito pomaga zgolj Bog. Sveto pismo je lahko priročnik za tolažbo za tiste, ki smo si svoje nesreče krivi sami.

Biblija nas večkrat opominja, da je bolje izgubiti materialne stvari kot pa zapraviti duhovno življenje. Materialno bogastvo ne zagotavlja resnične sreče ali smisla v življenju. Bolje je izgubiti stvari, ki nas lahko zasužnjijo, kot pa žrtvovati svoje duhovno zdravje in odnos z onim nad nami.

Po Bibliji so naše duhovne vrednote in odnos z onim nad nami neprimerljivo bolj dragoceni kot materialne stvari ali celo naše fizično življenje. Tako pravijo razlagalci vesolja in tako je zapisano v Svetem pismu na to temo.

Vse da je za nekaj dobro? To je floskula, a menda tudi težki trenutki nosijo skrite lekcije. Trpljenje nas oblikuje, uči nas sočutja. Izgube odpirajo nove poti, omogočajo rast. Sprejmimo vse, kar pride, saj vse služi namenu.

No, okej, samo ne razumem ga ...

Sporočilo, da se je treba vrniti na začetek in da je življenje nenehno ponavljanje, je lahko razumljeno na več ravneh. Vračanje na začetek menda ne pomeni neuspeha, ampak daje možnost za rast in razvoj. Življenje je sestavljeno iz ciklov – vzponov, padcev, zaključkov in novih začetkov. Ponavljanje teh ciklov nas uči vztrajnosti in prilagodljivosti. Vsakič, ko se vrnemo na začetek, to ne pomeni, da smo na istem mestu kot prej. V resnici se vračamo z novimi izkušnjami, znanjem in modrostjo, kar omogoča boljše odločitve v prihodnosti.

Že vidim, spet bom kot bebec hodil v krogih ... Vsakič, ko se vrnemo na začetek, imamo priložnost, da poglobimo svoje razumevanje določene situacije ali izkušnje. Ponovno prehoditi staro pot z novim zavedanjem lahko razkrije nove vidike, ki jih prej nismo opazili.

Ponavljanje je naravni način učenja. To je lahko način, kako nas vesolje uči pomembnih lekcij, ki jih morda prej nismo povsem dojeli.

Ponavljanje človeka spomni na specifične trenutke v gimnaziji, ki jim je čudežno ušel ...

Vračanje na začetek in ponavljanje lahko kažeta tudi na potrebo po sprejemanju narave življenja, ki ni vedno linearno. Vse, kar doživljamo, je del širšega procesa, ki nas vodi skozi različne stopnje in lekcije. Torej, ugotavljam, sem žrtev montiranega procesa ...

Takšno sporočilo, da je vse za nekaj dobro, nas spodbuja, da ne obupamo, temveč vidimo vračanje na začetek kot priložnost za osebno rast in za poglobljeno razumevanje sebe in sveta okoli nas. Osebna rast najbrž pomeni, da bom namesto 184 centimetrov zdaj visok 190 centimetrov ... Mislim, veliko sem iskal te odgovore – med vesoljčki, v Svetem pismu in še po filozofiji za telebane. Vse te tolažilne in pojasnjevalne misli povedo le to, da sem zamočil in da sem si za vse kriv sam in da zagotovo ne bo nič bolje, precej verjetno pa je, da bo še slabše. Mislim, enkrat po nesreči ne pritisneš nekega gumba na prenosniku ...

Če v življenju nečesa ne storiš, so stvari take, kot so bile do tedaj. Če tega ne storiš na prenosniku, pa je, kot bi jih nikoli ne bilo.

Dobra stvar je, da mi na dopustu pred spanjem ne bo treba nič početi. In da bi bilo dobro dopust podaljšati čim dlje, sicer te bodo tisti, ki so ti dali stvari v hrambo, poslali nazaj v mamo, in to povsem upravičeno.

Moja mama bo edina ženska, ki je istega otroka nosila dvakrat ... Ne vem, če drži tudi zame, da ljudje nismo človeška bitja z duhovno izkušnjo, ampak da smo duhovna bitja s človeško izkušnjo. Čeprav menda med Bogom in dušo ni nič vmes, se mi je uspelo uvrstiti prav tja.

Po moje me čaka Nobelova nagrada.