Kolumna Primoža Kališnika: Pojdi k mravlji, lenuhar

Malo gledam te naše Stalinove vnučke in kako se jezijo, ko jih kdo spozna kot tiste, ki živijo na račun drugih. Ne da jih ravno neposredno izkoriščajo, ampak jih ves čas poredno nategujejo.

Pa ne v biblijskem smislu.

Jezi jih, da bi javna sredstva morda ostala javna in ne njihova kot zadnja desetletja. Ker neumna javnost je lahko le posrednik med dvema prebrisanima lopovoma, in to je to.

»Korenina vsega zla je namreč ljubezen do denarja.« Tako piše v brošuri, ki jo lahko dobimo ob karti, ki jo vse življenje nosimo s seboj na poti v nebesa. Manjša težava je, da te brošure pri nas ne bere veliko ljudi.

No, o njej kasneje. V konkretnem delu brošura razloži, da je pohlepno izkoriščanje drugih nesprejemljivo in da to velja že več kot dve tisočletji.

Čeprav Darwin morda pravi, da se je svet pri nas začel leta 1991 ali v najslabšem primeru 1945, ta knjiga ponuja še druge možnosti.

Mislim, a ne? Načeloma se vsi strinjamo, da je življenje na račun drugih napačno. Tisti, ki razumemo pravi pomen te misli, pa tudi tisti, ki druge izkoriščajo, a se jim zdi, da še vedno niso dobili dovolj. Ker je več dobil nekdo drug.

In to je res krivica.

Mislim, a ne — najprej je treba pomesti pred svojim pragom. Časopisi v vseh oblikah počasi umirajo; nekateri se pri tem bolj, drugi manj mučijo. Bolje rečeno, trpijo. S časopisi je tako, da jih lahko z neumnostjo in lenobo hitro uničiš. Ko jih želiš postaviti nazaj, pa ne zadostujeta niti genialnost niti delo do onemoglosti.

Ampak, a ne, ko želiš časopis – naj bo na celulozi ali spletu – postaviti nazaj, je pomemben vsaj članek. Če so novinarji bolj slavni po svojih knjigah kot po člankih, nekaj ne štima. Sladko se mi žvižga, če mi kdo to zameri, ampak to je življenje na račun drugih.

Potem slišiš, da so za to krivi šefi in lastniki. Delno že. Eno desetino. Ostalo je odločitev posameznika. Kako aroganten si!

»Korenina vsega zla je namreč ljubezen do denarja.« Morda tu ne drži in bi morali zapisati: »Korenina vsega zla je ljubezen do slave in silovita nečimrnost.« To je po moje res. Ampak tisto, da je pohlepno izkoriščanje drugih nesprejemljivo, pa še vedno velja.

Samo povem. Namesto kolegov, ki se kot črna živina matrajo, da bi ohranili časopise, ampak so raje tiho.

Marsikdo od njih bi lahko napisal knjigo, pa nima časa. Ker ima v službi preveč dela.

Življenje na račun drugih je pogosto vir konfliktov in nesvobode – tudi med mojimi kolegi je tako.

Eni garajo, drugi lajajo v luno, kar se splača, če si za to plačan. Itak pa se ne vidi, če je tisti dan, ko si lajal v luno, luna sijala ali ne.

Zamera bo, a me boli lulček za to. Ob tem pa me resnično nekoliko vzburja misel, da so podobno razmišljali ljudje, ki so bili desetkrat pametnejši od mene.

Friedrich Nietzsche je kritiziral družbo, kjer posamezniki iščejo moč in užitek na račun šibkejših. Da morajo močni ustvarjalci svojega življenja sicer preseči moralne omejitve, vendar brez nepotrebnega zatiranja drugih.

Immanuel Kant? Življenje na račun drugih je nemoralno, saj krši načelo, da moramo druge vedno obravnavati kot cilje, ne zgolj kot sredstva za svoje cilje.

Jean-Paul Sartre: »Pekel so drugi,« kar nakazuje, da je življenje na račun drugih pogosto vir konfliktov in nesvobode. Pa da moramo sprejeti odgovornost za svoje odločitve, ne da bi s tem škodovali svobodi drugih.

Da ne bom kot novodobni pizdun. Mislim, pizdun je tisti, ki pi…, naredi pa nič, ob vsem pa se izgovarja na neke imaginarne filozofe, ki so itak taki kot kulturniki s previsokimi penzijami.

Zato sem pogledal tja, kjer glavni junaki penzij nimajo — v Biblijo. Sveto pismo jasno izraža vrednote poštenega dela, odgovornosti in sočutja do drugih. Ni naklonjeno življenju na račun drugih brez upravičenega razloga.

Premore nekaj dobrih misli na to temo:

»Kdor noče delati, naj tudi ne je.« Ta misel poudarja, da je delo pomemben del človekovega življenja in da ni prav, da nekdo živi na račun drugih, če je zmožen delati.

»Pojdi k mravlji, lenuhar, poglej njene poti in postani moder! ...« Tukaj Sveto pismo opozarja na lenobo in spodbuja delavnost.

Pri nas je Sveto pismo knjiga z zalepljenimi platnicami, čeprav ni bilo prepovedano.

Podobno kot Rdeča knjiga švicarskega psihologa Carla Gustava Junga ni bila nikoli formalno prepovedana. Samo dolgo so jo skrivali. In tako smo z zamikom izvedeli, kaj je Jungova individuacija – razvoj posameznika v edinstveno, celovito in uravnoteženo osebnost.

Cilj individuacije ni popolnost, ampak celovitost – postati tisto, kar v resnici si, brez zatiranja pomembnih delov svoje narave. To vodi do večjega notranjega miru, ustvarjalnosti in povezanosti z življenjem.

Ampak ne na račun drugih.

Danes vedno več mladih misli, da je življenje na račun drugih nekaj normalnega. Da tako pač je.

No, saj je. Ampak pri nas še malo bolj, ker nas je manj, pa se bolj opazi.

Rešitev je misel: »Kdor noče delati, naj tudi ne je.« Ko bomo to razumeli, bo imel naš parlament sedem članov. Kar je povsem dovolj za delovanje naše zadruge.

Da bo petina družbe propadla, bi Darwin verjetno razložil z naravno selekcijo.

Je le treba delat.