Kolumna Primoža Kališnika: Pokoplji se sam, kdo pa misliš, da si?

Zadnjič sem na straneh, ki skrbijo, da se prebivalci našega mesteca in mi v hribih nad njim lahko kaj pomenimo, zasledil, da nekdo sprašuje, kje dobiti dobro zemljo.

Gledano skozi slab in dobesedno črn humor bi kdo rekel, da je najboljša prst tista na pokopališčih, a tehnično gledano to ne drži. Preveč prehranskih dopolnil.

Je že res, da smo vsi ves čas potencialni kandidati za odhod na drugi svet, ampak če jo, recimo, po božji milosti odneseš s kratkim nosom in še več veselja do življenja, ni potrebe po črnem humorju.

Ljudje, ki sejejo črni humor, niso ravno priljubljeni. Sami mogoče mislijo, da so, ker so pač tako posebni; no, bolj verjetno je, da so s svojim humorjem nekakšni predpogrebniki, in ker so njihova sporočila pogosto povezana s smrtjo, jih živi ljudje ne marajo preveč.

Čeprav, a ne, so živi živ dokaz, da življenje na koncu po svoje zmaga, dokaz pa je, da je vsak človek živ umrl, mrtev pa je oživel, kot je znano, le eden, ampak to je preresna zgodba, da bi se z njo šalili. V resnici je zgodba o Jezusovem vstajenju največja hvalnica življenju in dokaz, da po svoje nikoli ne umremo. Samo povem ...

Teorija pravi, da ljudje, ki uporabljajo črni humor, pogosto izkazujejo višjo stopnjo inteligence, ustvarjalnosti in čustvene antikorozije kot drugi.

Gre seveda za osebno korist: tak humor jim omogoča soočanje s stresnimi ali težkimi situacijami na sproščen način, saj lahko obravnavajo tabuje ali občutljive teme, ne da bi se zatekli k antidepresivom.

Psihološko so ti ljudje bolj na izi glede negotovosti in zapletenosti življenja ter se lažje fajtajo s svojimi čustvi – črni humor je zaščitna krema za zmanjšanje strahu pred življenjem ali neprijetnih občutkov, ko mislijo na smrt.

Svojo, jasno, saj je znano, da če mislimo na smrt drugih, se lahko počutimo prav dobro.

Črni humor bi bil lahko koristen za vse ljudi, glede na simptome, ki jih lajša. Ampak če bi ga predpisovali v prevelikih količinah, bi lahko načel tisti drugi in bolj priljubljeni, zdravi humor. Črni in zdravi humor sta brata, s tem da je eden črna ovca v družini, in sploh ni treba biti preveč brihten, da uganeš, kateri.

Razlika med bratoma – črnim in zdravim humorjem – je predvsem v vsebini in načinu dostave. Brata z imenom črni humor, ki mu izobraženci pravijo mračni humor, rajcajo smrt, nesreče, trpljenje, bolezni in druge občutljive zadeve, ki so kakovostno neprijetne ali učinkovito boleče.

Brat po imenu zdravi humor se drži bolj nevtralnih, prijaznih in lahkotnih tem, ki ne žalijo občutkov drugih, nekako plava le v topli vodi. Zato brat črni humor pogosto izzove močne reakcije, saj lahko šale zvenijo ostro ali neobčutljivo, čeprav v resnici z ironijo ali sarkazmom osvetli resne teme in omogoči ljudem, da se lažje soočijo s težkimi situacijami.

Ponos družine, brat zdravi humor, pa si predvsem želi zabavati brez negativnih misli in se boji prizadeti občutke drugih. Zato je črni humor lahko žaljiv za občutljive posameznike, saj se pogosto posmehuje tragediji ali bolečini, medtem ko njegov brat zdravi humor manj tvega in je okolici bolj všečen, saj je prijazen.

Lahko bi rekli, da ima brat črni humor slabo družbo: pogosto pritegne prav posebno skupino ljudi, ki so pripravljeni na provokacije in imajo bolj ciničen pogled na svet.

Brat zdravi humor je ljubljenec normalnih in dostojnih ter vzgojenih ljudi, saj se lahko druži z ljudmi iz vseh družbenih slojev, ker se ne dotika občutljivih tem in je večinoma bolj sprejemljiv. Zato življenje dveh bratov ni enako. Lahko bi rekli, da je zdravi humor uspešno končal faks, si našel dobro službo in postal spoštovan del družbe; ljudje ga imajo radi, ker se briga zase. Črni humor je faliranec, ni diplomiral. Čeprav je njegov humor način, da se ljudje spopadajo s težkimi situacijami, mora ves čas paziti, kdaj in kako ga uporablja – in kljub temu da črni humor veliko razmišlja o drugih, mu velikokrat rečejo, naj se briga zase in da mir.

Seveda tega ne more storiti: če bi se brigal zase, bi bil zdravi humor, ne pa črni.

Če gremo na začetek, a ne, ugotovimo, da se pokopališke prsti ne krade, kradejo se sveče in ikebane pred dnevom mrtvih, kar je pomemben del letnega časa ekonomije nekaterih skupin državljanov, ki ne plačujejo davkov in jih država futra, ne glede na to, ali so zaposleni ali ne. Je pa res, da so vnučki težke industrije, spoznajo se na baker in druge kovine – če morda naši žlebovi pri njih uživajo lepo življenje na suhem, pa ni isto s kakšnim prašičkom ali kom še bolj prisrčnim domače reje in vzgoje z rodovnikom, ki se je lepo vklopil v prehransko verigo in prav na koncu spoznal, da ni na njenem vrhu, ampak tik pod njim. Menda imamo Slovenci nekaj sreče, ker nam menda primanjkuje humorja.

Ne le zdravega, tudi črnega brata je težko srečati. Sem ter tja srečamo potomce rdečega humorja, ampak se zdi, da redko; gre za sorodnika, ki izhaja iz socialističnih in komunističnih ideologij. Ko je bil mlad, je bil rdeči humor pogosto usmerjen proti režimu, politiki in ideološkim dogmam, vendar je zaradi stroge cenzure moral biti zelo prefinjen in prikrit.

Včasih je bil satiričen, drugič pa je uporabljal ironijo, sarkazem in absurde, da je razkril neskladja med ideologijo in realnostjo.

Pogosto je imel dvojni pomen: na eni strani je bil lahko videti kot podpora režimu, na drugi pa je med vrsticami kritiziral sistem.

Po osamosvojitvi je ugotovil, a ne, da je živel v zmoti, da se je delal norca iz svojega bogastva, ki mu je nenadoma padlo pred nos.

Meni se zdi, kot da je bil ZSMS, Zveza socialistične mladine Slovenije.

In je postal tisto, kar je mislil, da ni. Z blagoslovom svojih nekdanjih tarč je oplenil vse, kar se je dalo, in postal neskončno občutljiv za vse, ki so se šalili na njegov račun. Seveda pa se ob tem, da so preiskovalni novinarji odkrili njegovo rojstvo šele leta 2024, neskončno zabava. Ker neumen pa ni bil nikoli.

Najbolj ga zabava to, ker ve, kako ogromna je razlika med tem, ali zaslužiš veliko denarja ali pa si bogat kot posledica razvoja strica rdečega humorja. Zapuščine po njem ne bo: le dva neumna brata, grob in lopata.

»Pokoplji se sam, kdo pa misliš, da si?« pravijo bogati, elita družbe.

A na njihovih pogrebih bo dolgočasno, zato ne hodite tja.