Kolumna Primoža Kališnika: Racionalizacija? Rešetke na parlamentu

V Franciji bodo svojega nekdanjega predsednika malo ohladili, kar v prevodu pomeni, da bo šel sedet. Eden bolj karizmatičnih voditeljev svojega časa bo torej tako rekoč spet brezplačno živel na plečih države, se pravi, da bo ta spet skrbela za njegovo prehrano in nastanitev. Tokrat ne več v predsedniški palači, ampak tam, kjer potekajo zaključna dela v sodstvu – v zaporu.

Za nas se sliši zgodba skoraj nemogoča. Da bi šel kakšen predsednik države zares kakovostno sedet? Če bi bilo pri nas tako kot v Franciji, se pravi, da bi predsedniki sedeli po zaslugah, potem bi kakšen od slovenskih premierjev nekaj let lahko vladal iz zaporniške celice. Premiersko pisarno v Sloveniji bi lahko uredili kar na Dobu. V resnici bi bila stvar zelo koristna za trajnostno preživetje vse države, saj bi bil pogon države nekaj tisočkrat cenejši.

Če gremo še malo dlje, bi lahko razmišljali, da bi si prvi v državi lahko ministre izbral kar med kadri na Dobu. To bi pomenilo, da ministrov zaradi njihovih nepravilnosti ne bi bilo treba zapirati, ker so – že zaprti.

Če bi kdo rekel, da je neokusno primerjati kriminalce z ministri, bi se moral strinjati – če ne bi živel v Sloveniji. Kakšnega zaresnega kriminalca, ki je kdaj tudi streljal, sem že spoznal. Če ga primerjam z ljudmi, ki jih vsi poznamo iz politike, lahko mirno rečem, da ne bi imel nobenih težav pri tem, ko bi se moral odločiti, komu bi bolj zaupal – kriminalcu z Doba ali ministru, ki bi moral biti na Dobu.

No, biti zaprt je resna stvar. To ve eden najslavnejših Slovencev na manjših ozemljih, Janez Janša, ki je moral za kratek čas na Dob. Prva noč v sprejemni pisarni zanj zagotovo ni bila prijetna, tako so čivknili prisotni.

Kaj bi zanj pomenil Dob, ve tudi Igor Bavčar. Ko je začelo kazati na spremembo njegovega bivališča, je utišal glas in se potuhnil, izkoristil slabo stanje svojega srca in dobro stanje svojih poznanstev v medicini ter se rešil zapora, iz katerega se morda ne bi več vrnil – besede enega najbolje obveščenih državljanov, ne moje.

Nekoč sem v stari Ljubljani, kjer sem živel, v znak protesta in nemoči, ker nisem mogel dobiti dovoljenja za parkiranje pred svojim domom, zraven pa so z dovolilnico mirno stali parkirani avti s tujimi registracijami, redno dobival na avtu lisice. Te sem pred kamerami prežagal z brusilko. Jasno, da sem to storil z namenom, da opozorim na samopašnost in zajebavanje mestnih oblasti, in nisem nameraval plačati globe, pač pa iti v uklonilni zapor. No, država mi je na silo pobrala denar za kazen in mi ni dovolila v zapor, bil sem na smrt užaljen.

No, pa pojdimo v Francijo in na Tour de Sarkozy. Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je bil obsojen zaradi več kaznivih dejanj, ki so vključevala korupcijo in nezakonito financiranje volilne kampanje. In bo šel sedet za stvari, ki v Sloveniji sodijo med obvezne zadolžitve premierjev, v Franciji pa to razumejo malo drugače. Sarkozy je bil obsojen na tri leta zapora, od tega eno leto brezpogojno, zaradi poskusa podkupovanja sodnika in trgovanja z vplivom. Sodba je vključevala obtožbo, da je poskušal pridobiti zaupne informacije od sodnika v zameno za pomoč pri napredovanju sodnika.

Sarkozy je bil prav tako obsojen zaradi nezakonitega financiranja svoje predsedniške kampanje leta 2012. Obtožbe so vključevale prekomerno porabo za kampanjo, ki je presegala dovoljeno zgornjo mejo, ter uporabo fiktivnih računov za prikrivanje teh stroškov. Sarkozyjeva kampanja naj bi presegla zakonsko dovoljeno zgornjo mejo porabe za predsedniško kampanjo. Drobovje zgodbe: da bi prikrili prekomerno porabo, je bila uporabljena marketinška agencija Bygmalion, ki je izstavljala lažne račune. Ti računi so bili prikazani kot stroški za različne dogodke in storitve, ki pa so bili v resnici povezani s Sarkozyjevo kampanjo. S tem so poskušali prikriti dejanske stroške kampanje. Ti primeri so del širših preiskav in sodnih postopkov, ki so razkrili obsežno mrežo korupcije in nezakonitih dejavnosti v francoski politiki. Sarkozy je vse obtožbe zavrnil in se pritožil na sodbe.

No, še ena podobnost s Slovenijo. Nicolas Sarkozy se je soočil tudi z resnimi obtožbami, da je njegova predsedniška kampanja leta 2007 prejela nezakonita sredstva od libijskega diktatorja Moamerja Gadafija; prejel naj bi do 50 milijonov evrov od Gadafija. Ta škandal je znan kot »libijski denarni škandal«.

Še en hec, ki bi nas lahko zabaval. Sarkozyjev oče, Pál István Ernő Sárközy de Nagy-Bócsa, je madžarskega plemiškega rodu. Družina Sárközy je madžarska aristokratska družina, ki je izgubila večino svojega bogastva po drugi svetovni vojni.

Gadafija, skozi današnje oči, očitno ni motilo, da je Sarkozy judovskega rodu. Zanimivo pa je, da je Francija aktivno sodelovala pri vojaškem posredovanju proti režimu Moamerja Gadafija v Libiji leta 2011. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je bil močan zagovornik intervencije in je lobiral za sprejetje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov. Francija je bila prva država, ki je začela zračne napade na Gadafijeve sile 19. marca 2011.

Svet je majhen, obstajajo pa velike teorije zarote, zakaj so zverinsko ubili Gadafija. Ena izmed najbolj priljubljenih teorij zarote pravi, da je Gadafi načrtoval uvedbo nove afriške valute, zlatega dinarja, ki bi temeljila na zlatu in bi nadomestila ameriški dolar in evro v afriški trgovini, zlasti v trgovini z nafto. Po tej teoriji so zahodne države intervenirale, da bi preprečile uresničitev tega načrta. Druga teorija pravi, da so zahodne države, zlasti Francija in Združeno kraljestvo, želele prevzeti nadzor nad libijskimi bogatimi naftnimi in plinskimi viri. Gadafi je imel dolgo zgodovino nacionalizacije in strogega nadzora nad libijskimi naravnimi viri, kar ni bilo v interesu zahodnih naftnih družb. Obstajajo trditve, da je Gadafi finančno podpiral volilne kampanje zahodnih politikov, vključno z Nicolasom Sarkozyjem. Po tej teoriji so se zahodni voditelji želeli znebiti Gadafija, da bi prikrili svoja nezakonita dejanja in se izognili političnemu škandalu.

In zakaj bo šel Sarkozy sedet? Ker je tako prav. Če bi bilo pri nas življenje urejeno po takem kopitu, bi nujno morali zgraditi še en Dob. Ali pa na parlament namestiti rešetke, in bi bili najboljši hčere in sinovi našega naroda zaprti prav tam. Tu beseda racionalizacija dobi lep zven in je polna pravice.

Ne me basat': kdor sedi, zagotovo ni Sloven'c.