Kolumna Primoža Kališnika: Robotski sesalnik in začasna evtanazija

Če delaš načrte za novo leto, se pravi za še eno verjetno sezono v življenju, je bržkone dobro, da si takrat dobre volje.

Mislim, sam od sebe, ne pa zaradi alkohola ali pa onih metkov, za katere se govori, da načenjajo zdravje in možgane bolj znanih nacionalnih zadetkov.

No, ampak, a ne, za politike bi težko rekli, da so dobre volje. Mislim, se sploh spomnite, da je kdo kdaj tak bil? Dobra volja ni, če se kdo smeji, ampak da nekdo denimo prav iz srca nekaj naredi za druge in za to ničesar ne pričakuje nazaj.

Ravno prevladujoč poslovni model pri nas pa to ni.

Tudi iskrenega smeha je vse manj, kar po moje ni dobro, in smeh bi morali vpeljati kot obvezen predmet v osnovne šole, vsaj v prvi razred.

Majhni otroci se radi smejijo. Majhni otroci radi posnemajo odrasle. Recimo odrasle, ki se smejijo.

Ampak, a ne, takih odraslih je bolj malo. Večina je takih, ki se ne smejijo. Precej je tudi takih, ki so ves čas slabe volje.

Kot smo rekli, otroci radi posnemajo odrasle. Zato se ne smemo preveč čuditi, če so že majhni otroci slabe volje, čeprav v resnici niso.

To je, če malo obrnemo, precej podobno tistemu, ko se politiki navzven smejijo, na navznoter pa so v resnici slabe volje.

Verjetno otroci tudi zato posnemajo stvari, ki se jim zdijo smešne. Zadnjič sem videl deklico, ki se je obnašala tako, kot se oni pametni robotski sesalniki, ki krožijo po stanovanju, ko nas ni doma.

Ki se jim ves čas vrti film Sam doma, le da ne delajo ….arij.

Deklica, ki je oponašala sesalnik, je sprožila salve smeha.

To je v tem času od malo pred božičem in malo čez novo leto prima, gre namreč za čas, za katerega nekateri menijo, da jim nikakor ne ustreza.

Prijatelj mi je dejal, da je načelno sicer proti evtanaziji, ampak da bi takoj podprl zakon o začasni evtanaziji za čas od 24. decembra do 2. januarja.

Ker da je to čas, ko ima leto takšne mlade dni, ki niso dobre volje. In je zato treba dobro voljo loviti po kapljicah ali mehurčkih. Kapljice ali mehurčki so sicer izvrsten pesniški pripomoček, a v času, za katerega bi prijatelj uzakonil začasno evtanazijo, so preveč zmešani z alkoholom, da bi bilo veselje najbolj naravno.

Tako, kot je pri otrocih. Po moje jih slabo razumemo. Še igrače jih bolj. Saj veste, igrača ni nikoli zares srečna, če je nima rad otrok.

Prijatelju sem dejal, da sicer razumem njegovo željo po začasni evtanaziji, ampak da se mi zdi to še kar velika potrata časa. Kaj pa veš, če to niso zadnji prazniki in te drugo leto ne bo več, a?

Potem ti bo pa žal. Mislim, bi ti bilo, če bi lahko vedel, da veš.

Ne samo, da neumni ničesar ne vedo, na neki način je podobno z mrtvimi. Ker nimajo več možnosti, da bi jim bilo lahko žal.

Če hočeš, da ti je lahko žal, moraš biti živ. In če si živ, se moraš čim več smejati. Če se hočeš čim več smejati, je dobro, če si pošten. Če si pošten, moraš biti tako, da drugim ne dovoliš, da tacajo po tebi. To lahko storiš tako, da poveš, kadar je kaj narobe, ne po tvoje, ampak civilizacijsko.

Včasih se je dobro spomniti tudi tega, da je država nastala zaradi nas, da je v službi ljudi, ne pa da smo mi tu zato, da jo redimo in gledamo njene grehe, od katerih se debeli čez vse mere.

Nihče ne bo poskrbel za nas, če ne bomo sami. Kar vsebuje tudi to, da moramo poskrbeti, da se otroci čim več smejijo.

Ko se smejijo otroci, smo dobre volje tudi sami.

No, če nisi otrok, lahko storite, kot sem sam: oponašal sem robotski sesalnik. Res je, da me kolena in piščali precej bolijo, moje stanovanje ima precej robov, ampak smeha je bilo pa veliko.

Je pa res, da to počnem pri zastrtih oknih. V teh časih namreč smeh ni za vsakogar.

Mislim, da si v času, ko si nekateri želijo začasne evtanazije, dobre volje.

Kljub vsemu je bilo sijajno leto. In tudi naslednje bo. In vsako, ki se nam priklati na pot.

Po moje je dobro biti neevtanaziran. Da bi nam nekoč ne bilo za kakšnim dnem žal, ko bi zrli na planet gor z neba.

Pa še to povem: med robotskim sesalnikom in robotom je velika razlika. Prvi se smeji, drugi pa le uboga, kar mu je naročeno.

Odloči se tako in tako vsak sam, ampak bi pa pomagalo, če bi smeh vpeljali kot obvezen predmet v prvi razred osnovne šole.