Kolumna Primoža Kališnika: Skrivnost božjega dobavitelja

Ta je res dobra, da so pri nas začeli preganjati korupcijo v zdravstvu. Opereta, od glave do peta. Za hec štrafnejo neko lekarnarko, neke prenašalce kuvert in dva ali tri zdravnike. In niti enega od tistih, ki so na vrhu prehranjevalne verige v zdravstvu, se pravi, če prav razumem, tako imenovanih dobaviteljev.

Zdaj mi hodi po glavi en del mame, skozi katerega sem padel na ta planet. To je res vse ena velika ista stvar iz prejšnjega stavka, le da je izdelek še neprimerno bolj neprebavljiv, kot sem jaz.

Torej, ti dobavljaš bolnišnicam in lekarnam in dohtarjem, in, če prav razumem, jim daješ še v žep. Ker imaš svoj žep seveda raje kot tujega, moraš razliko v pričakovanjih pokriti, zato seveda dvigneš cene izdelkov, ki pridejo med in za paciente.

Res je, da nisem bil nikoli za matematiko in fiziko, čeprav sta me obe znanosti zelo zanimali – brez heca –, ampak to po moje pomeni, da je v nekem segmentu naša država veliko dražja, kot naj bi bila po vsaj za silo razumljeni vsebini božje zapovedi, ki pravi »ne kradi«. Res je, da je šele osma od desetih, ampak deset ni tako veliko število, da človek ne bi bil sposoben prešteti do konca.

Saj tudi pri boksu, ko jih fašeš, sodnik šteje do deset, če se lahko pobereš in nadaljuješ. Če se, pomeni, da si razumel silo sporočila, in greš naprej.

Pri božjih zapovedih morda na videz ni tako, da če jih ne prešteješ pravilno, da te sodnik ne pusti naprej – zdi se, da ni ovir za one, ki se nanje požvižgajo, ampak nekateri pravijo, da je na koncu ceste en še kar strog sodnik, kjer se tvoji heci nehajo. Tam ne grejo eni levo in eni desno, pač pa eni gor in drugi dol, ampak to je že druga zgodba. Gremo k hecem. Tale je resničen, po mojem ga že ponavljam. Takole je bilo.

Eden izmed dobaviteljev medicinske opreme se je odločil, da bo svojo – po njegovem nelojalno konkurenco – prijavil nekam, kjer ne marajo korupcije. Z vsemi dokazi. Potem je čakal in čakal, kaj se bo zgodilo. Ker se ni zgodilo nič, je vprašal kolega, ali pozna koga tam, kjer ne marajo korupcije, če lahko poizve, kaj se tam dogaja. In tako je ta kolega vprašal svojega kolega, če se lahko poznima, kaj se dogaja s prijavo tam, kjer ne marajo korupcije.

Če se drugi kolega prvemu ni zlagal, je bila cena odgovora izražena v številki. Seveda je tisti, ki je zadevo prijavil, želel izvedeti, koliko bi to bilo v realnosti, kar pa je njegovega kolega samo utrdilo v prepričanju, da isti ptiči skupaj letajo, in je dejal, da je poskrbel za odgovor, za drugo pa naj poskrbi sam, saj je bil tovrstnega poslovanja spraševalec verjetno vsaj občasno vešč.

A ni fino?

Če pri nas riba smrdi pri glavi, potem smo v Sloveniji pri korupciji v zdravstvu v resnici opazovalci dogajanja v akvariju, ki je seveda vgrajen v steno in ga od realnosti loči celo pred streli varno steklo. Včasih se vprašam, če bi ne bilo najenostavnejše, da bi v osnovno in srednjo šolo v vsako leto vtkali predmet etika.

Papeška akademija za lažje življenje je izdala knjigo z naslovom Teološka etika življenja. Sveto pismo, izročilo in praktični izzivi. Gre za skupek predavanj s seminarja lani v Rimu, kjer so teologi, znanstveniki in strokovnjaki imeli bogato razpravo z različnimi pristopi, ki ponujajo razmislek o temah, kot so veselje do človeškega življenja, vprašanje vesti, moralne norme in razločevanje ter aktualna bioetična vprašanja.

Ker je pri nas Cerkev seveda ločena od države, te knjige ne bo v šole, zagotovo ne bo učni predmet etike na medicinski fakulteti. Kar je škoda, saj je, laično in mimo krščanstva, etika menda v širšem pomenu besede premišljevanje o človekovem ravnanju. Je filozofsko raziskovanje, ki se tiče morale, menda nekakšna veja filozofije, ki obravnava človekova hotenja in ravnanja v luči dobrega in zla.

Kar se tiče medicine, je ta veja precej trhla, se zdi. Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi pravi: »Temeljne naloge zdravstvene nege in oskrbe so: promoviranje zdravja, preprečevanje bolezni, povrnitev zdravja in lajšanje trpljenja.«

Nekaj torej ne štima pri izobraževanju. Če bi ti kdo med petimi leti in več izjemno zahtevnega študija dopovedal, da se dela za plačo in ne za pogačo, bi bila verjetno na Zemlji kakšna nesreča manj.

Kaj češ.

Tisti dobavitelj medicinske opreme se je preselil v raj, in ta je zaenkrat še na našem kamnu osončja, zdi se, da ga poleg želje po zaslužku malo poganja tudi strah. Meni to ni všeč. Ne maram, ko vidim, da ljudje živijo v strahu, tudi tisti slabi ne. Itak je na koncu avtoceste tisti medicinski brat, ki izdaja številke za pravilen vrstni red pri prehodu na ono stran.

Za vse, verujoče in neverujoče.

Papež Frančišek je tisti model dobrega človeka, ki pravi takole: »Bog bo odpustil nevernikom, če bodo sledili svoji vesti.«

»Božje usmiljenje nima meja, če greš k njemu z iskrenim in skesanim srcem. Za tiste, ki ne verujejo v Boga, je treba ubogati svojo vest. Greh, tudi za tiste, ki nimajo vere, obstaja, če ljudje ne ubogajo svoje vesti.« To je pa zapisala La Repubblica, avtor ni rimskokatolik, je ateist. S papežem se nekako nenehno pričkata ...

Evo, sploh ni tako zajebano, tudi če moraš vmes končati medicino.

National Catholic Reporter je zapisal tudi tole od papeža, da te bog in njegovi ne pošljejo v pekel, tja greš, ker se sam odločiš, da boš tam.

Evo.

Ne me basat'. Vsak se odloči zase. Svobodno.

Malo lahko pomaga tudi Frančišek. »Skupaj si moramo prizadevati za odpravo tistega, kar moškim in ženskam preprečuje uživanje zaklada svobode.«

Mogoče je res čas za nov film namesto Ko jagenjčki obmolknejo. Čas je za Ko jagenjčki spregovorijo.

Za kar je treba nekaj poguma.

»Smo šibki, vendar moramo biti v svoji šibkosti pogumni.« Spet isti avtor.