Kolumna Primoža Kališnika: Slepota po ameriško

Biblija se na več mestih dotika teme presojanja drugih in neprepoznavanja lastnih napak, sem čital. Pomembno je, kot piše tam, da se osredotočimo na lastne napake in pomanjkljivosti, preden obsojamo in kritiziramo druge.

Biblija svetuje previdnost pri obsojanju drugih in poudarja pomembnost samorefleksije in ponižnosti. Uči, da naj bi se ljudje najprej ukvarjali z lastnimi napakami in slabostmi ter šele nato z ljubeznijo in sočutjem, pomagali drugim pri njihovih težavah.

Zdi se mi, da imajo pri nas in na sploh skorajda vsi v politiki kožno alergijo, ki jim preprečuje, da bi vzeli ta stari priročnik v roke in malo pobrskali po njem.

Itak je tako, da ta knjiga lahko še največ odkrije ateistom, ko jih prešine, da ta svet že nekaj časa obstaja, vsa sranja, za katera se nam zdi, da so nova, pa so tudi na voljo že od nekdaj.

A ne, to da se lotevamo pometanja tujih dvorišč, preden počistimo pri sebi, je čudna zadeva.

In je prevladujoča posebnost naše politike zadnjega tridesetletja.

Se mi zdi. Upam, da imam za silo prav. Politiko opazujem, ker se mi zdi nadkomunala našega življenja, za komunalo pa vemo, da je tisto, kar državljani najbolj potrebujemo, da za silo zvozimo svojo pot po planetu.

Precej zmeden sem, ko vidim še one, ki mislijo, da vedo vse, in ne samo, da imajo svoje mnenje, pač pa čutijo, da morajo to razodetje oznanjati, javno, vsem.

To je res zanimivo in po moje bi bila Biblija lahko za take kar dobrodošlo pomirilo.

Sveto pismo namreč opozarja na nevarnosti ponosa, samopravičnosti in domišljavosti, kar vključuje tudi tiste, ki trdijo, da samo oni vedo, kaj je prav. Na več mestih Sveto pismo poudarja pomembnost ponižnosti in zavedanja lastnih omejitev.

In da ponos in ošabnost pogosto vodita v propad. Samozavest, ki temelji na domišljavosti, je nevarna, ker vodi v aroganco in napačne odločitve.

Saj ne, da bi bil človek kot popotnik v romanu Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki potuje naokoli in prodaja židovsko sveto pismo, čeprav v resnici za plačilo piše govore rabinom o tem, kaj je prav in kaj ne, sam pa počne prav zelo neprave stvari – no ja, neprave stvari sicer počnem in količinsko mi gre tu dobro, no, svetega pisma pa ne prodajam.

Nekako še priporočam ne.

Zdi pa se mi, da če kdaj pobrskam po svetem pismu, dobim vsaj količinski popust o zavedanju, kakšne neumnosti mi nenehno uspevajo.

Čeprav Biblija spodbuja ponižnost, samorefleksijo in zavedanje lastnih omejitev, mi to še ne gre.

Razumem pa le, da oni, ki trdijo, da samo oni vedo, kaj je prav, in gledajo zviška na druge, delujejo v nasprotju s tem, kar Sveto pismo uči o ponižnosti in pravičnosti.

Saj bom rekel, da to ni moj problem, a malo tudi je. Ker mi gredo tako zelo na lulček, še zlasti če so prav v prvi vrsti pri koritu. In takšna erekcija je za možgane slaba.

Čeprav so volkovi, ki dlako in barvo menjajo, so ob tem tudi prašički, ki jedo tako dolgo, dokler je še kaj v koritu, in ne toliko, kot potrebujejo, da niso lačni – in še manj razmišljajo o tem, če bo kaj ostalo za druge.

In potem se sprašujejo, kaj je šlo v naši državi narobe, da je tako, kot je. Da vsebinsko šepajo šole, zdravstvo in vsakdan, kot ga kdo ima.

Dan, dva nazaj se mi je oglasil prijatelj z drugega kontinenta, kamor se je že davno preselil iz osrednje Evrope, in me vprašal, kaj nam je Slovencem, da bomo priznali Palestino, ko pa Palestincem vlada teroristična organizacija, Hamas.

Imela sva zanimivo dopisovanje, najin pristop do civilizacije, ekonomskih migrantov in islama je različen, ampak sva ostala mirna in si dala živeti.

Na koncu me je vprašal, da če sem že tako pameten, da sem si vzel čas in mu poskušal pojasniti, da so bili tudi Judje, ki so ustanavljali državo Izrael, v svojem času za Britance, ki so tam vladali, teroristi, no, da le če sem tako pameten, da naj mu povem, kako bi jaz rešil težavo tam doli, pa v Ukrajini in še kje.

Saj ne rečem, da ni prijetno, če te kdo za par sekund poviša v Boga, ampak tega je že omenjati po nemarnem narobe, kaj šele, da ga skusiš odrešiti njegovih zadolžitev.

Zato sem se svoje potencialne božje slave v nekaj sekundah otresel in mu odgovoril, da vem le, kaj je za vse skupaj krivo.

In brez česa bi bil svet ne tak, kot je.

Itak je na svetu že vse napisano, vsaj v grobem. Povprečneži, ki vsaj malo beremo, imamo možnost, da se spravimo iskat recepte za preživetje nad Biblijo.

Biblija ima veliko povedati o pohlepu in nevarnostih, ki jih prinaša. Na več mestih opozarja na škodljive učinke pohlepa ter spodbuja k radodarnosti, zmernosti, In zaupanje v boga, ampak, a ne, to sem spustil, ker menim, da je to pač najboljše čtivo za ateiste in da je vsiljevanje nečesa, kar jim ne gre, narobe.

»Tisti pa, ki hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in propad. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju; nekateri so se zaradi njega oddaljili od vere in so si nakopali veliko bolečin.«

Zato sem prijatelju tam daleč želel le reči, da bi bilo dobro, če bi verni ameriški prezident vedel, kar piše v Svetem pismu, da pohlep po denarju vodi v skušnjave in škodljive želje, ki lahko povzročijo duhovno in osebno propad.

In da ni mogoče hkrati služiti bogu in biti zasužnjen materialnemu bogastvu. Pohlep po bogastvu in predanost bogu sta nezdružljiva.

Ne rečem, da imam vse počedeno in da dobro vem, kaj je prav, no, prebral sem pa le, kaj so o tem napisali tam, kjer jih zdaj pohlep najbolj jebe.

In njihove sorodnike, pa ne po veri ali rasi, pač pa po pohlepu.

Če si pohlepen, si ves čas lačen – vemo pa, da si lačen ves drugačen.

Morda pa, glede na svoj talent za ekonomijo, sploh ničesar ne razumem. In da je pohlep zgolj ekonomska kategorija …