Kolumna Primoža Kališnika: Smeh, kap in druge pozitivne apokalipse

Danes zjutraj sem se nasmehnil sosedu skozi odprto okno potujoče drvarnice v kempu – tak čisto preprost, navaden nasmeh je bil, kot ga zna roditi človek, ki si je po štirih kavah, postaranem rogljičku in prvem zapiku na porcelanu v kopalnici rekel: »Danes pa bo morda šlo.«

Življenje na sploh, ne le poraba in nemoteno odtekanje vode.

Nasmeh sem zroč v soseda še umetno podaljševal na kakih 23 sekund, saj sem vedel, da me dobrota in dobra volja načeloma dnevno spremljata v dozi minuto petnajst, in sem si želel zares uživati v tem nebeškem počutju.

O, da ne bi, jaz, nesrečnik.

Sosed, s katerim se srečujeva v kempu, me je pogledal, kot da sem pravkar med zajtrkom doživel srednje kakovostno možgansko kap, če se kakovost meri po tem, kako močno se ti pozna na obrazu. V trenutku je skočil čez živo mejo, me zgrabil za rame in rekel: »Drži se, Polde, ne umri že zdaj!«

Kaj je v smehu tako nevarnega, da se ljudje smejočih tako zelo ustrašijo?

Kaj nam je, dragi ljudje, da v smehu ne prepoznamo več radosti, temveč zdravstveno tveganje? Ko je že Sokrat rekel, da »smeh razkrije dušo bolj kot besede«, verjetno ni mislil na urgentni sprejem na nevrologiji. Pa še Sveto pismo pravi: »Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi,« – ampak danes je bolj: »Če se smeješ, pojdi na CT slikanje glave.«

Sokrat je bil znan po več nenavadnih stvareh – bil je precej ekscentričen. Trdil je, da ima notranji glas. Ni bil bog, ni bil duh z Olimpa, ampak neka notranja sila, ki mu ni dajala ukazov, ga je pa opozarjala, kadar naj česa ne naredi.

To je bilo zanj kot neke vrste etični notranji GPS, ki je rekel: »Ne tja, Sokrat. Tam te čaka neumnost. Ali pa sodnik slabe volje.«

Sokrata so sodobniki imeli zaradi tega malo za čudaka – ker da sliši glasove. Sokrat pa je trdil, da mu je prav ta glas pomagal, da ni nikoli deloval nemoralno. Danes bi mu verjetno dali diagnozo ali pa bi vodil podkast.

Sokrat je hodil bos, ne glede na vreme, pogosto je cele dneve stal na enem mestu in razmišljal. Zna biti, da je bil prvi znani filozof, ki je združil čuječnost in modni slog.

V Atenah so ga imeli za izjemno nadležnega, ker je rad hodil okoli in nadlegoval ljudi z vprašanji, dokler niso ugotovili, da sploh ne vedo, kaj govori. Čeprav ni napisal niti ene knjige, je postavil temelje celotni zahodni filozofiji. In to kar s: »Kaj pa je to, krepost?«

Skratka – bos v svetu, slišal je glasove, vrtal v ljudi, ki niso ničesar vprašali – menda je bil kar model.

Ampak da smeh razkrije dušo bolj kot besede, ta ni slaba.

Cicero, rimski mojster besed, bi danes imel verjetno najbolj poslušan podkast in profil na družbenem omrežju x z milijon sledilci. Cicero ni samo govoril, da bi prepričal, on je z besedami uničeval nasprotnike. Torej, govori, ki so bili dobesedno smrtonosni. V današnjih časih bi ga po vsakem govoru YouTube ukinil zaradi sovražnega govora. Če bi bil živ, bi imel v Cankarju predavanje z naslovom Kako z besedo do oblasti in do glave na pladnju.

Zajebano dober tip. Uvod o njem nam bo pomagal razumeti naslednji stavek.

Cicero je menil, da je smeh »izraz notranje svobode«.

Zdaj pa, če se smeješ, ti kdo reče, da si bodisi na tabletah ali brez njih, kar je očitno še huje.

Živimo v času, ko je kronično mrščenje postalo znak resnosti, če ne celo zunanja podoba inteligence, nasmeh pa simptom bodisi demence bodisi prevelikega zaupanja v življenje.

Če se v liftu zasmeješ neznancu, obstaja verjetnost, da te prijavi za nadlegovanje ali začne iskati defibrilator.

Moj prijatelj, ki se zadnje čase ves čas smehlja (morda je krivo novo razmerje s cvetličarko), je bil prejšnji teden v trgovini že dvakrat vprašan, ali je vse v redu.

»V redu,« je rekel: »Imam cvetje v srcu!«

Cvetličarka pa: »Alergija?«

Brihtna baba je božji dar v napačnem darilnem paketu. Takem, da če si v rožicah, ni nujno, da si nalit, lahko se le razmnožuješ v cvetju. Z napačno.

Smeh je postal bolj redek kot zdrava pamet v facebook komentarjih.

Če je nasmeh nova oblika bolezni, potem sem pripravljen biti kužen. Naj okužim koga na semaforju, v banki ali pri zdravniku, kjer ga bo sestra vprašala, ali ima kartico, on pa bo rekel: »Imam nasmeh.« Pa naj pokliče varnostnika. No, na psihiatriji po moje kar takoj dobiš polni penzion za nedoločen čas.

In če kdaj pride konec sveta, naj me ujame z nasmehom. Ne zato, ker sem neumen. Ampak ker sem, kot pravi psalmist v Svetem pismu, »kot otrok, ki zaupa materi«, jaz pa zaupam ... da bo na svetu kljub vsemu še kaj smešnega.

Mislim, res smešnega. Ne takega, ko ti v glavi poči. Tisto ni smešno. Razen za tiste, ki ne vedo, kaj je smešno.

Ki se iskreno smejejo le takrat, ko se imajo drugi karseda slabo.

Je pa res, da so na njihovih pogrebih ljudje najbolj dobre volje, kar pa tudi ni za odmet.