Kolumna Primoža Kališnika: V liftu za nebesa ni instagrama

Nekateri nismo posebej nadarjeni za obiskovanje šol, za življenje pa za sproti nekako je. To je pač bog tako uredil, a ne, kot se reče.

Nekateri so zelo nadarjeni za šole, za življenje samo pa nekaj manj, in ni kaj, tudi tu se lahko izgovorimo na boga in kot se on pač to tako z nami gre.

Nekateri so povsem nenadarjeni za šole in tudi v življenju jim gre zelo slabo, in zanje rečemo, da jih bog nima rad, čeprav v resnici ne mislimo tako; to se samo tako reče. Nesreče jim ne privoščimo, vseeno pa jasno nimamo nič proti, da se slabo dogaja njim, in ne nam. Ko gre drugim slabše kot nam, se bolje počutimo, čeprav vemo, da je to grdo.

Nekaterim gre odlično v šoli in še bolje v življenju. Zanje ne rečemo, da jih ima bog rad, ampak da imajo res veliko srečo.

V bistvu se nam zdi, da živijo življenje, kot bi ga morali imeti mi, a se po nekem zakonu ni tako zgodilo.

To, da rečemo, da imajo srečo, in ne, da jih ima bog rad, seveda pomeni, da se nam zdi, da je sreča pomembnejša kot bog.

Celo krščanski socialisti prevečkrat tako razmišljamo, kar me navdaja z mislijo, da se v resnici zelo malo razlikujemo od neverujočih. Saj ne rečem, da imamo boga zato, da ga kličemo na pomoč, ko nam ne gre dobro, ampak v resnici imamo kristjani ogromno rezerve, da je tisto najbolj osnovno, kar piše v Svetem pismu, vsaj približen način življenja, ne pa le klic v sili.

Saj ne, da bi sam lahko sledil desetim božjim zapovedim, deset jih zame ni veliko, ampak ogromno, zato je lažje obveznosti zmanjšati na sedem smrtnih grehov.

Sedem smrtnih grehov po krščansko predstavlja niz pregreh, iz katerih izhajajo drugi grehi in moralne napake, in to tako je.

Napuh je greh pretirane samozavesti, ponosa ali arogance. Napuh se pogosto obravnava kot najhujši greh, ker vodi do drugih grehov in je glavni vzrok, da gremo na glavo.

Pohlep je nenadzorovana želja po materialnih dobrinah, bogastvu in imetju. Pohlep lahko vodi do nepoštenosti, korupcije in izkoriščanja drugih.

Nečistost je pretirano iskanje spolnih užitkov. Ta greh vključuje vse oblike nečistih misli in dejanj, ki kršijo telesno in duhovno čistost.

Nevoščljivost je zavist do uspehov, lastnine ali lastnosti drugih. Nevoščljivost lahko povzroči sovražnost, nespoštovanje in škodljive namene do drugih.

Požrešnost je pretirano uživanje hrane in pijače, ki presega potrebe telesa. Požrešnost lahko vodi do zdravstvenih težav in kaže na pomanjkanje samokontrole.

Jeza. Nenadzorovana jeza in sovraštvo do drugih. Jeza lahko vodi do nasilja, maščevalnosti in rušilnih dejanj.

Lenoba pomeni pomanjkanje delovne etike, duhovne lenobe ali apatije. Lenoba lahko povzroči opustitev dolžnosti in odgovornosti ter duhovno stagnacijo.

Če sedem grehov umaknemo iz Biblije in jih damo v posvetno življenje, je še bebcu jasno, da bi jih morali učiti v osnovnih šolah, in niti najmanj ni treba zato v šole uvesti verouk.

Ampak, a ne, prej je tekla beseda o sreči in tem, da je za koga lahko več kot bog. Biblija ponuja več pogledov na razliko med srečo in bogom, pogosto s poudarkom na duhovni blaginji in občutjih verujočih, v nasprotju s kratkotrajno in minljivo naravo posvetne sreče.

Biblija pogosto prikazuje posvetno srečo kot nekaj minljivega in ne vedno trajnega. Kralj Salomon je bil nekdaj kar model; in govori o svojem iskanju sreče skozi različne posvetne užitke in dosežke, vendar ugotovi, da je vse »nečimrnost in lovljenje vetra«.

Skratka, Biblija ločuje med posvetno srečo, ki je minljiva in začasna, ter duhovno radostjo in mirom, ki izhajata iz odnosa z bogom, kar ima trajno in večno vrednost.

Ja, a to bi pomenilo, da je sreča rezervirana le za verujoče. Hvala bogu, da ni tako, a ne, itak pa velja, da ima bog vse rad.

Itak smo že večkrat zapisali, da je Sveto pismo najboljša knjiga za laike. Pa tudi, da jo verujoči premalo berejo.

Sreča v božjih očeh je povezana s stanjem srca in s tistim, kar je za robom, sicer pa se lahko potolažimo – ko nam gredo tisti, ki jim gre dobro tako v šoli kot v življenju, tako na živce –, da je iskanje sreče skozi različne posvetne užitke in dosežke res »nečimrnost in lovljenje vetra«.

Je pa res, da ni težko priti do spoznanja, da je onim, ki jim gre dobro, lažje živeti kot onim, ki jim nič ne gre.

Kje se potem sploh lahko srečajo oni, ki kakor imajo srečo, in oni, ki je ne kakor, ampak zagotovo nimajo?

Po moje v zdravju.

Zdravje je najbolj pravično razdeljena nepravična dobrina, za katero se zdi, da pri delitvi ni nobene logike, saj bolezen najde slehernika, ne glede na to, kako mu gre.

V Bibliji je opis zdravja precej povezan s tem, kako veren je človek, zdravje je pogosto povezano ne samo s fizičnim stanjem, temveč tudi z duhovnim in moralnim blagostanjem. Vera pa ni za vsakega, zato je bolje poenostaviti, za splošno rabo, da je zdravje celovito stanje, ki vključuje telesno, duševno in duhovno ravnovesje.

Zato, a ne, je tole, kar se dogaja med prvim tičem naše oblasti in zdravniki, nekaj, kar je v osnovi popolnoma skregano s svetopisemsko definicijo zdravja za slehernika.

Ajde, Golob, niste bog, zrihtajte to, ne se zajebavat', ker bo takrat, ko boste delali selfie skupaj z bogom, za to malo prepozno.

Ko bosta stala v liftu za nebesa in boste boga prosili za selfie, vam bo verjetno dejal: »A vi ste, oni strokovnjak za nečimrnost in lovljenje vetra.«

In ne bo selfieja. In sploh ne samo zato, ker bog nima instagrama.