Kolumna Primoža Kališnika: Volnatoglavi osat

Življenje je povsem predvidljivo. Najbolj predvidljivo v življenju je, da so stvari popolnoma nepredvidljive. Pametnjakoviči pravijo, da je edina stalnica v življenju sprememba.

Tisti, ki si res želimo živeti življenje, pa vemo, da je edina stalnica v življenju sranje, ki se kar naenkrat rodi iz dobesedno ničesar.

Ko te ponečedi golob.

Ko se ti zgodi taka stvar, ne moreš reči, da se ti je zgodilo neko sranje, ampak da imaš čisto normalno življenje. Če začne povprečen človek razmišljati o tem, kaj je normalno življenje, postane nenormalen.

V bistvu je zelo preprosto.

Normalno življenje v filozofiji pogosto označuje stanje vsakdanjega bivanja, v katerem posameznik zadovoljuje osnovne fizične, družbene in psihološke potrebe znotraj določenega kulturnega in zgodovinskega okvira. To vključuje aktivnosti, kot so delo, družinsko življenje, družbeni odnosi in iskanje sreče.

Normalno življenje je praviloma urejeno in predvidljivo, saj temelji na sprejetih družbenih normah in vrednotah.

Filozofi so preučevali, kako navade in vsakdanje dejavnosti oblikujejo posameznikovo dojemanje sveta, svobodo in avtonomijo. Normalnost življenja pa lahko variira glede na kontekst in obdobje, saj ga definirajo kultura, politika in tehnološki razvoj. Skratka, a ne, ali smo vsaj malo normalni, je v veliki meri odvisno od drugih.

Se pravi, da smo odvisni od kulture, politike in tehnološkega razvoja. Glede na to, da je pri nas splošna kultura nizka, tista »prava« pa nemočna in postaja vse bolj kozmični vrtiček razvajenih paglavcev, naša znanost pa je itak na robu družbe, smo v največji meri svojega življenja odvisni od politike.

Se pravi, da smo normalni odvisni od abnormalnih, in to, a ne, ni težko dokazati.

Imeli smo TEŠ, kjer je bila finta dvojni zaslužek generacije, ki ga je gradila in obogatela s podkupninami, največji delež pa bi pripadal potomcem, ki bi kasneje skrbeli za vzdrževanje. Ker, a ne, vzdrževanje je največji in najdolgoročnejši posel. Nekaj podobnega se bo verjetno zgodilo pri iskanju jedrske rešitve po slovensko, a o tem kdaj drugič.

Zanimivo je opazovati, kako so se počasi začeli boji v zakulisju, kako nujna ali nenujna je nova jedrska elektrarna.

Ponavlja se afera Patrija. Tako kot mi je ob njenem vrhuncu dejal eden od osamosvojiteljev: »Nekoga niso pustili zraven, da bi kaj dobil, in zdaj imamo afero brez primere.«

Če bi želeli razumeti, kako bo potekal posel z jedrsko energijo, bi morali najprej razumeti, kako je nekoč potekal posel z uvozom premoga. Če bi to razumeli, bi vedeli, da ni umazana samo energija z velikim ogljičnim odtisom, ampak tudi jedrska.

V Sloveniji in še kje drugje. Največji svetovni problem razvoja jedrskih elektrarn je korupcija, o kateri pa pri nas nihče ne govori.

Če se vrnemo nazaj – normalni smo odvisni od abnormalnih. Na videz je to noro, a ni res – vemo, da se nasprotja privlačijo.

Dokaz? Normalni Slovenci na volitvah vedno znova volimo abnormalne.

Hiter izračun pokaže, da so abnormalni veliko bolj normalni kot tisti, ki se imajo za normalne. In če nam je to težko sprejeti, bo še težje, da so abnormalni veliko bolj pametni od normalnih.

Eden res normalnih posameznikov v civilizaciji je bil Albert Einstein. Zelo zanimivo je razložil svojo normalnost:

»Nisem bolj nadarjen od povprečnega človeka … Samo bolj sem radoveden kot povprečen človek in ne bom obupal nad problemom, dokler ne najdem prave rešitve. To je eno mojih največjih zadovoljstev v življenju – reševanje problemov – in težji kot so, več zadovoljstva imam pri tem. Morda bi me lahko imeli za nekoliko bolj potrpežljivega v vztrajnosti pri iskanju rešitve kot povprečnega človeka. Zdaj, če razumete, kar sem pravkar povedal, vidite, da ne gre za to, da ste bolj nadarjeni, ampak za to, da ste bolj radovedni in morda bolj potrpežljivi, dokler ne rešite težave.« Slovenci smo zelo potrpežljivi, le da smo svojo potrpežljivost nekako avtomatizirali. Čakamo, da se bodo težave rešile same od sebe.

To je zabavno. Še posebno pri nas, kjer ima najbolj socialen program v resnici najbolj zadrta stranka.

Levičarji, od katerih bi pričakovali socialno usmerjenost, pa so najbolj socialni predvsem do svojih potreb. In te so velike. To razumem – človek se pač nenehno razvija. Z razvojem jedrskega programa po slovensko bo razvoj brezmejen. Najbolj predvidljivo v življenju je, da so stvari povsem nepredvidljive. Tako se ljudje, ki se imamo za demokrate, sprašujemo, ali ne bi bilo bolje, če bi v Ameriki zmagal nedemokrat. Ja, tisti slovenski zet, od katerega glave se tako lepo odbijajo krogle atentatorjev.Jap, živemu človeku se vedno vse zgodi, in bolj ko je to nepričakovano, bolj predvidljivo je bilo. Najbolj predvidljivo pri nas je tisto, kar se je zdelo nepredvidljivo.

Smo priče, kako je iz črne račke vzklil labod. V bistvu je labod golob, ki se je namesto za komunalo odločil za manekensko kariero.

Iz navadnega narcisa je nastal politični narcis. Če bi to prevedli v življenje rož, je iz narcise nastal volnatoglavi osat.

Politični narcis je oseba, ki svojo javno vlogo razume kot priložnost za lastno poveličevanje in zadovoljevanje ega, namesto da bi služila skupnemu dobremu. Njegovo delovanje vodi potreba po potrditvi in občudovanju, zaradi česar manipulira z realnostjo, da bi se prikazal kot nezmotljiv in nepogrešljiv. Filozofsko gledano je politični narcis ujet v paradoks – želi si absolutne moči, a njegova identiteta je popolnoma odvisna od zunanjih odobritev, kar kaže na globoko eksistencialno praznino. Namesto skrbi za resnico in pravičnost oblikuje resničnost po lastnih željah in omejitvah, pri tem pa zanemarja pristno skrb za sočloveka in skupnost. Slovenski čezmorski zet je zagotovo malo nor, ni pa politični narcis v skladu s prej opisanim pojmom. Ameriški profesor psihologije je sicer zapisal, da Donald Trump vedno igra Donalda Trumpa, ki se bori za zmago, a nikoli ne ve, zakaj.

Kljub temu bi človek rad ustavil vsaj dve vojni. Naš volnatoglavi osat pa le eno od teh. To je odlika tistih, ki vedo, zakaj se borijo za zmago.

Življenje je povsem predvidljivo.

Predvidevam, da veste, da je nepredvidljivo kot ptičji kakec – ko naš avto ponečedi, se zdi, kot da bo katastrofa trajala za vedno, a k sreči ga spere že nekaj kapelj dežja.

Ali pa kakšna jedrska bomba ali nesreča. Žal bo pri tem kar nekaj družbe.