Kolumna Primoža Kališnika: Z lojtre v nebesa

S prstjo je lažje kot z Zemljo. Po prsti kopljemo in jo razmetavamo z lopatami, včasih v Zemljo naredimo luknjo, včasih s prstjo kakšno luknjo v Zemlji prekrijemo. Na kratko, delo na vrtu in pa pogrebi.

Za večje posege na Zemlji smo si ljudje izmislili rudnike, nahajališča nafte in plina in povrhu še kakšno vojno – zato, da se z večjimi količinami prsti namesto nas ukvarja kdo drug, in ne mi.

Pogrebi seveda ostajajo, in to v velikih količinah, tako rekoč v jatah.

Pred kratkim je Zemljo zapustil moj prijatelj in pokrili smo ga s prstjo. Tik pred tem sva barvala zidove in se menila o tem, koga vse bi bilo treba spraviti v prst, da bi bilo na Zemlji bolje.

Pobarvala sva tiste zidove gor na robu gozda nad Ljubljano in se pogovarjala o skoraj štirih desetletjih, kar sva se poznala.

Na koncu sva se zedinila, da so nekateri ljudje pač pusiji in še kaj več, da so taki bili in da taki vedno bodo. So, kakršni so, in da je še najlepše, da se s tistimi, ki nam ne sedejo, ne družimo dosti.

Spominjala sva se, kako sva ob nastanku države odšla na kolesarsko dirko v Avstrijo in tam jugoslovansko zastavo zamenjala s slovensko, ker sva pač želela nastopiti za svojo domovino, za katero sva mislila, da bo njena prst zdaj na Zemlji dišala drugače.

Ko sva se vozila po naši Koroški, da bi našla tisti kraj v avstrijski Štajerski, je prijatelj dejal, da se enkrat, dvakrat obrneš in otroci odrastejo in jih ni več.

In da velja biti čim več z njimi.

Potem so stekla desetletja, bilo je vsega, otroci so zrasli še prej, kot je bil njega onega dne strah, da bodo, in če skrajšam, je prijateljev sin stal ob njegovem grobu in moji hčeri sta se prišli poslovit od njega.

Tale zadnja slovesa so vedno čudna, ampak tam ob kupčku prsti se je pokazalo, da je v redu, če pri vzgoji otrok ne zajebeš, in ob grobu se to, če si ali ne, še kar dobro vidi, seveda, če koga to tam zanima; vsaka jama ima svoje junake in one, ki žalujejo za padlimi, ostalo so že finese.

Zemlja se nam s spominom na one, ki jih prekrije prst, lahko pokaže kot kraj, kjer je res lepo živeti.

Čeprav, a ne, je malo čudno, da ti veselje do življenja požegna prav smrt.

Z britofa sem se po ovinkih napotil domov do sten, ki sva jih s pokojnim nekaj dni nazaj še skupaj farbala, malo pa tudi sebe, in rekel sem si, da zdaj je pa prsti za nekaj časa dovolj in da se bom posvetil živim, pa tudi če sem to sam.

Ravno sem stopil iz avta, kar sem gor na hribu slišal drgetanje traktorja, ki se je spuščal po strmini v globel, kjer sem zadnji v vasi prav jaz.

Jasno mi je bilo, da prsti še nisem ušel. Stal sem ob lesi in na travniku pred hišo, v obleki in srajci in čevljih za pogreb, in opazoval, kako mi je sosed z začetka vasi pripeljal obljubljeno prikolico prsti.

No, ja, sem si dejal, verjetno se je tole na moj račun pošalil pokojni prijatelj in mi zagodel še eno zadnjih. Od prsti k prsti.

Potem sem stal ob kupu prsti tu na Zemlji in se še kar neumno smejal samemu sebi. Imelo me je, da bi kar tak poprijel za lopato in začel polniti samokolnice in zasuvati ono, kar je treba, da bo moj del globeli vsaj za silo za hojo in ponoči ne prenevaren, če se na Zemljo z misije vrneš z nekoliko spremenjenim ravnotežjem.

Ampak onega dne se mi je Zemlja zdela povsem v redu, tudi če je bila povsem okrogla in ni niti slučajno nudila ravne podlage, kot jo obožujejo oni, ki pravijo, da je Zemlja ploščata in ravna, in ne okrogla.

Meni je bilo to pač vseeno. Kadar bom okrogel, mi bo hoja po Zemlji kot plošči in ravnini veliko bolj všeč, kot če bi se moral plaziti po njenem zaobljenem obodu.

Zato sem sedel ob stene, ki sva jih farbala, in šel v glavi skozi misli in pogovore zadnjega tedna, ki sva ga s prijateljem preživela skupaj.

Saj ne, da bi bil človek rad pameten, ampak nekako se mi je zdelo, da je bilo lepo, ker sva se tisti teden, tečnobi, skozi dni in barvo pričkala skupaj in sama in se spet pogovarjala o otrocih in tem, kakšni so.

Z njimi sva bila veliko bolj zadovoljna kot s samim seboj, oba, in fino je videti, ko vidiš, da z otroki nisi zajebal.

In da so na britof prišli oni, za katere sva se menila, da so v redu, kakšni drugi pa ne, ampak tudi to je prav.

Vsak zase najbolje ve.

Da pa kaj veš, a ne, ti nekdanji pisunček, moraš pa vsak dan prebrati Delo, me je vsak farbalni dan drkal v glavo.

No, in on ga je, vsak dan zjutraj, razgrnjenega, preden je odšel malat in se s skoraj osmimi križi poganjat po lestvah. Zato se je bilo s pokojnim lepo kregati, ker je dobro vedel, kakšna je prst domovine in kako je to na Zemlji.

Nekaj črt na stenah bo treba končati, skupaj s prijatelji, ki smo sedli na nekakšno sedmino za telebane, na različnih koncih, a se do večera le zmenili, kako in kaj bomo naprej in kaj bi se spodobilo v spomin na prijatelja in tako, kot bi bilo njemu všeč.

Da bodo črte na stenah ravne, dvomim, ampak, a ne, to niti ni tako pomembno.

Bolj pomembno je, da si imel na Zemlji dobro družbo, prijatelje, pa da pri otrocih nisi zajebal, če že z babami ni šlo po sreči.

Čeprav sreče ni, so le bolj ali manj zajebane babe.

Kljub temu je to še kar dovolj dobrega za eno samo življenje.

Delo ima zvestega bralca manj. Nekaj snopičev leži med barvami, lojtrami in čopiči in mački in zgodbe niso več pomembne.

Bolj je ono, kar pravi papež. Da čeprav živimo v svetu v vojni, s stalnimi krizami in konflikti, da najdimo modrost in moč, da vidimo čez oblake in beremo znamenja časa.

V upanju, da navdušimo mlade za delo za boljši jutri. Saj to se pa da.