Kolumna Primoža Kališnika: Za kaj že smo na Brniku z avtom lovili tanke?

Če kaj, je zdaj jasno, da ima ena sama nogometna žoga več duše in pameti, kot ju premore kakšna oblast, ki je morda povsem v redu, če odmislimo, da obstaja v času, ko smo na planetu na obisku tudi mi.

Da ima žoga dušo, je bilo jasno vsakemu mulcu, ki je kdaj v socializmu nabijal fuzbal. Ko je fuzbalka počila, je spustila dušo, se pravi, da je šla v franže gumijasta napihljiva sredica. Prav je, da se spomniš tega, da ima nogometna žoga dušo in da brez nje ne more živeti. In da ni neumna.

Tisti, ki je delal ta svet, se je moral res zabavati ob misli, da ljudi ne more združiti vsa pamet tega sveta, v resnici pa brez težav neznaten napihnjen kos okroglega usnja. Slovenija praznuje 33 let osamosvojitve. Se pravi, toliko časa obstaja od takrat, ko smo ugotovili, da se nam na Balkanu ne piše dobro in da je zadnji čas, da se spravimo na svoje in živimo tako, kot je v tem delu Evrope v navadi.

33 let, ja … Kristusova leta pravimo tej številki. »Kristusova leta« je izraz, ki se pogosto uporablja za označevanje starosti 33 let. Izraz izhaja iz krščanske tradicije in se nanaša na Jezusa Kristusa, ki naj bi bil po tradiciji star 33 let, ko je bil križan. V slovenskem jeziku se ta izraz uporablja v pogovornem jeziku in ima simboličen pomen. Običajno se uporablja, da bi poudarili pomembnost tega leta v življenju posameznika, saj se domneva, da je to leto povezano z zrelostjo, prelomnicami ali pomembnimi življenjskimi spremembami.

33 let Slovenije, pa da je to povezanih z zrelostjo, prelomnicami ali pomembnimi življenjskimi spremembami? Bolj se zdi, da je Slovenija križana, ne na križu, pač pa pribita na vse interese ljudi, ki jo vodijo. Ne vodijo je ti, ki so na oblasti, temveč tisti, ki potrebujejo nekoga, da namesto njih kida gnoj. V prevodu, da se ukvarjajo z navadnimi ljudmi, ki se sprašujejo, zakaj ne živijo bolje, in jih vsake štiri leta nategnejo, da bo zdaj pa res bolje.

Ko sem že omenjal fuzbal, sem se prav iskreno nasmehnil ob tem, kako majhen je svet in kako nabrita je usoda. Predsednik evropske nogometne zveze je eden sposobnejših Slovencev, zagotovo je tudi najbolj znan naš človek na planetu. V marsikaterih očeh je tudi tisti, ki bi lahko nekoč tole državo spravil v red, seveda, če bi se odločil za to. Po moje bi se njegov vstop v lokalno politiko naše zaplankanosti po željah tistih, ki že desetletja urejajo naš svet po svojih postavah in brez nas, moral nujno zgoditi prej kot leta 2027, ko mu poteče mandat pri evropskih fuzbalerjih. Težava pa je, da bodo naše volitve leto prej in ta matematika bo, se mi zdi, v naše loge prinesla neverjeten kaos, mislim pri tistih, ki vsaka štiri leta najdejo novega bebčka ali bebko, ki se čudežno pojavi iz nič, zmaga na volitvah, nato naredi nič in postane nič.

Pa nazaj k majhnosti sveta in nabritosti usode. Pred 33 leti sva z zdajšnjo ženo predsednika evropske nogometne zveze, ko je bila fotoreporterka na Mladini, ob nastajajoči zori na Brniku z avtom zasledovala tanke JLA, ki so prihrumeli v okolico letališča, bila sva skupaj s kolegom z Dnevnika. Za naju s kolegom se je končalo malo neslavno, saj sva končala v bližini tanka z rokami v zrak, zdaj nogometna gospa pa je bila ne samo pogumna, pač pa tudi modrejša in je skočila iz avta, ko je videla, da je tank na nas usmeril strojnico. Verjetno ga je motilo, da smo vozili z njim vštric kar po polju, seveda v želji, da bi dobili intervju oz. kakšno slikico za časopis. To je bilo res neumno z naše strani, in da sva s kolegom osramočeno korakala po polju z rokami v zrak in da ni bilo ne z intervjujem ne s fotografijami nič, je bil seveda predvidljiv konec te dogodivščine.

No, po 33 letih se mi zdi, da je bilo tisto naše dejanje povsem neprimerno za tisto, kar so nam potem oni, ki so rojstvo nove države spremenili v rojstvo svojega biznisa zase in še za nekaj generacij potomcev, dokazali, da smo bili le prvopristopno vpeti v njihove zgodnje posle. Slovenija je nekako 33 let pribita na križu in ne more z njega. Živa.

Jezus je na križu umrl. Po treh dneh, na prvo velikonočno jutro, je Jezus vstal od mrtvih. Ta dogodek, znan kot vstajenje, je temelj krščanske vere. Kristjani verjamejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal smrt in prinesel odrešenje človeštvu.

Slovenci pa smo še kar pribiti tja gor, nismo ne živi ne mrtvi, v bistvu smo se navadili življenja na križu. Je pa res, da smo v nasprotju z Jezusom na križ prišraufani, kar nam že 33 let onemogoča sestop. Zato bi se mi zdelo v redu, če bi moja sopotnica med zasledovanjem tanka JLA po krtinah na polju okoli Brnika postala premierjeva soproga. To bi se mi zdelo v redu.

Da se takrat nismo povsem brez zveze lovili s tanki.

Ampak, se bojim, da bo težka. Predsednik evropske nogometne zveze ni bedak in mu na misel ne pride, da bi postal lutka v rokah nekoga drugega. Mislim, pot na vrh, kot je je bila deležna predsednica države, je za ljudi, ki mislijo s svojo glavo in hočejo kaj narediti povsem po svoje, ne pa v interesu ideologije, ki je le krinka za biznise v ozadju, v resnici poniževalna.

Res smo bili bedaki, onega dne pred Kristusovimi leti, če pomislimo, kaj nam je življenje naplavilo. Še dobro, da imamo nogometno žogo. Žoga ima dušo. Ena sama žoga je v par tekmah za nacijo naredila več lepega kot par marionetnih vlad, ki k nam prihajajo v obliki vesoljčkov, ki ne razumejo ničesar, kar je v tem delu Evrope od nekdaj v navadi. Če nam fuzbal prinese premierja, imamo nekaj upanja.

Tudi zato, ker ima pogumno ženo. In ker vesta, da je en marionetni par v Sloveniji, ki ga že imamo, povsem dovolj. Bistra človeka sicer, ampak na vrvici. Saj se splača, ampak domet je pa nekoliko omejen.