Kolumna Primoža Kališnika: Ženske so v redu

Ko sem bil majhen, so me učili, da vleči na ušesa ni lepo. Ok, to sem razumel, manj pa, da je bilo povsem v redu, če me je oče stalno vlekel za ušesa.

Priložnostno sem imel začasno tako velika ušesa kot zajec, pa ne tisti velikonočni.

No, morda je oče želel, da bi bil podoben njegovemu očetu, z vasi. Stari oče, ki je bil zame čisti model, je imel namreč velikanska ušesa. V bistvu je imel tako velika ušesa, kot jih nisem videl nikjer drugje.

Jasno, da niso bila položena ob lobanjo, pač pa so imela izrazito radarsko funkcijo, se pravi, da so bila široko obrnjena v svet.

A zame je bil stari oče čudovit.

S starim očetom sva se sijajno razumela, čeprav od mene, mestnega otroka, na vasi ni imel posebne koristi. Včasih sem sedel na voz, ko je odšel na njivo, in spoznal, da krava ni konj.

Krava v vpregi je, kot bi za mleko molzel konja.

Stari foter je bil zame malo James Bonda, saj je vse življenje delal v smodnišnici in je menda znal s smodnikom. To je bilo dobro, saj nekateri niso znali, in v kamniški smodnišnici je včasih počilo in takrat ni bilo dobro.

Stari oče tudi ni preklinjal in edinkrat, ko je, je rekel »duš mater koza na pleh scala«, kar je bilo posledica srečanja kladiva s prstom. Kladivo je bilo zgoraj.

Takrat sem spoznal, kako bogata je slovenščina v primerjavi z japonščino z Balkana, ki smo jo za kletvice uporabljali v mestu.

Ni bilo lepo, jezika, tujega, si se pa vseeno naučil.

Torej, prisluškovati ni lepo. A včasih se temu ne moreš izogniti in prisluškuješ proti svoji volji.

Bilo je pred kratkim na sedežnici na Krvavcu. Poleg mene sta sedela moška, stara okoli dobrih trideset, kdo bi točno vedel, ker sta bila očeladena.

Sam sem zrl v dolino in po smučišču in se spominjal, kako je bilo na isti špuri 50, 40, 30 let nazaj.

Zvok je močnejši od spomina in tako sta se možaka menila, kako lepo je smučati in kam bi šla morda lahko skupaj na dopust, z otroki in ženama.

Prvi je drugega vprašal, ali ima lepo ženo, in drugi je rekel, da jo ima. Mlajšo in da dobro zasluži. Potem je prvi rekel, da je to res v redu, da je denar, in če bi šli res nekam v Avstrijo za nekaj dni, in da je bolje, če so žene lepe, kot pa če ne.

Drugi se je s tem strinjal, čeprav se je pogovor slišal kot uvod v začetnike v svingerstvu, ampak verjetno mladih ne razumem več dobro.

Prvi je drugega še kar spraševal o ženi in drugi jo je na vse načine hvalil, da je ne le lepa in z dobro službo, pač pa tudi pametna in da je imel srečo z njo.

Ker sedežnica vozi dolgo, sem dolgo prisluškoval. Dovolj dolgo, da je prvi drugemu rekel, da ima res srečo, ker ima tako popolno ženo.

Takrat se je prvi malo ustavil in pomolčal, potem pa spregovoril …

»Vse, kar sem povedal, je res. Ampak nekaj moram pa priznati o moji ženi. Mislim, malo je lena. Mislim, lena je, da popizdiš. Mislim, bolj lene babe ni.«

To se je bilo zgodilo, ko je sedežnica pripeljala na vrh hriba.

Kaj naj rečem? Ne moreš imeti vsega, a ne. Lepe, pametne, z dobro službo, pa še pridne povrhu.

Kljub vsemu večina moških namesto pridne, običajno privlačne ženske, raje izbere lepo, ki je lena kot fuks.

Saj bi rekel, kakšna bedarija je to, saj je pridna ženska pridna vse življenje, lepa pa lepa samo nekaj časa, potem je manj lepa in še vedno lena.

Ampak to ne drži več. Tretjina parov se namreč loči. Nekaj sem slišal, da celo polovica, in med mladimi pari menda ta odstotek celo narašča.

Morda koga potolaži dejstvo, da ko se poročiš drugič ali tretjič, je ločitev veliko manj.

Morda. Ne bi preverjal. Samomor pri živem telesu je zame veliko prezahteven.

In sem se spustil v dolino, fanta s sedežnice sta močno zaostala, čeprav smo štartali skupaj. Smučanje ni več nacionalni šport, dasiravno nekateri pravijo, da ga država še vedno futra, kot bi bil.

Po moje smučanje ni niti približno več najbolj priljubljen šport, nacionalni pa je še vedno. Če bi ne bilo tako, bi ga nacionalka ne prenašala, vsake tekme, tudi če naših ni poleg.

Kar se mene tiče, je to okej. Šport verjetno dobi premalo, kultura pa verjetno preveč. V športu je bistveno manj prisklednikov kot v kulturi.

Smučati sem začel pri štirih, službo pa začel v kulturni redakciji, da ne bo kdo rekel, da sem telesnokulturno teslo.

Šport in kultura sta brat in sestra in kakšen pametnejši bi znal to dobro zagotovo dobro razložiti.

Da so Prešernove nagrade kot Oskarji, podelitev Bloudkovih nagrad pa kot gasilska veselica, je posledica tega, da je v kulturi veliko zelo pregnanih ljudi.

No, naj si je športnik ali kulturnik, lena baba je vsakemu v pogubo. Huje je le, če ima ženska doma lenega dedca.

Lenemu dedcu ni nič všeč, čeprav ima vse. In je tečen za deset lenih babnic.

Ženske so na splošno v redu.