Komentar Bojana Budje: Prvih deset
V času, ko tiskani mediji ugašajo drug za drugim, ko se vsem znanim sovražnikom časopisja domala vsakodnevno pridružujejo novi – od korone in z njo povezanih ukrepov, v nebo letečih cen papirja, do vse bolj negotove in vse redkejše raznašalske mreže –, je že preživetje pravi mali čudež. In če ti uspe v tako negotovih časih upihniti še deseto svečko na rojstnodnevni torti, si upravičeno lahko ponosen.
Časopisne zgodbe so kot žemljice. Najboljše so, ko so sveže, tako rekoč še tople.
Ker si nekaj več. Ker si očitno drugačen. Ker znaš, zmoreš in veš več od drugih. Tistega 4. marca pred desetimi leti sem časopisu, ki ga pravkar držite v rokah, v popotnico zapisal: »Mnogi me sprašujejo, kaj nas je vodilo, da smo se odločili v za medije tako neprijaznih razmerah šestim tedenskim izdajam Slovenskih novic dodati še sedmo. Nedeljsko. Ni enoznačnega odgovora. Pogum? Predrznost? Norost? Lahko, da vse hkrati. Danes pač za uspeh ni dovolj le znanje; pogum, predrznost, nemara celo norost je vztrajati takrat, ko drugi obupujejo. Kar pa ni dano vsem.«
Pa četudi je bilo nemara v zraku čutiti kanček, dva negotovosti, so jo hipoma razblinili bralci sami. Ne bom denimo pozabil kuverte, oddane v Grižah, v njej pa na skrbno prepognjenem listu z okorno roko spisanih besed: »Nisem več rosno mlada, štorklja me je prinesla že 20. junija 1921. Če učakam, bom letos torej stara 91 let. Danes pa sem za svoj bodoči rojstni dan že prejela darilo. Nedeljske novice. To je nekaj najlepšega, kar sem si lahko želela. To je zame tista prava sreča. In vem, da nisem edina, ki tako misli.« In izpolnjene so bile tudi naše želje.
Nedeljske novice so postale prijatelj desettisočim po Sloveniji. Najboljši prijatelj. Ta pa je lahko le oni, s katerim ure in ure sedite za kuhinjsko mizo ali zleknjeni v zofi, ne da bi z njim spregovorili eno samo besedo. Nakar vstanete z občutkom, da je za vami najboljši pogovor, kar ste jih kdaj imeli. Pogovarjati se je moč tudi s časopisom. Eden najlepših pogovorov je z Nedeljskimi novicami.
Danes vemo, da se je splačalo. Vemo tudi, da je tako zvrhan koš zaupanja, zvestobe, vere v naš in vaš nabor zgodb, v tako rekoč skupni okus, tudi odgovornost. Do vas, ki nas berete. Iz tedna v teden razmišljamo, kaj storiti, da bomo všečnejši, popolnejši. Zavoljo pošte in raznašalcev, ki nam niso mogli slediti z nedeljsko dostavo, smo se sprva preselili na sobotne izide, a mnogi, premnogi nas niti ta dan niste dobili v roke.
Da bi nas resnično lahko brali že na dan izida, smo se odločili za četrtke. Zavedajoč se, da so časopisne zgodbe kot žemljice. Najboljše so, ko so sveže, tako rekoč še tople. Nedeljske novice so postale magazin z vsebinami za vse generacije. In sproščene kot nedelja.
