Konjska figa kot kremšnita

Logično je, ko nas dva vesoljčka gledata iz vesolja, da prvi reče drugemu: »Zemljani res pretiravajo, da bo svetovna vojna in konec sveta.«

In mu drugi odgovori: »Svet bo še vedno, le ljudi ne bo več.« In potem se vesoljčka zedinita v misli, da ljudje res precenjujejo svojo vlogo na planetu, na katerem je še toliko drugih stvari, lepših in zanimivejših od nas.

To je tako, kot bi tujcu svetoval, naj si ogleda le Bled. Ampak če ti svetuje bedak, se ti lahko konjska figa zdi kremšnita. A ne, vsi mislimo, da tam, kjer se bojujejo, je neka divjina, kjer naj bi vladali tisti, ki imajo spolne odnose s kozami. Ta žaljivi izraz pogosto spremljajo stereotipi in predsodki o ljudeh z Bližnjega vzhoda. Gre za izraz, ki ne le žaljivo prikazuje kulturo, ampak tudi poskuša dehumanizirati in ponižati določene skupine ljudi. Takšne žalitve so del širših rasističnih in islamofobičnih predsodkov, ki si jih lahko izmisli le nekdo, ki ima zelo ozek pogled na svet. Precej verjetno je, da je avtor tega razmišljanja preživel več časa čez lužo, kot pa da bi razumel resničnost tam, kjer žive te civilizacije.

Svet starih civilizacij Sirije, Iraka in Irana je bogat in pomemben za razvoj človeške zgodovine, saj so te regije dale številne pomembne kulture, ki so oblikovale naš svet. Sirija je bila dom številnim starodavnim civilizacijam, vključno z Mezopotamijo in Levantom. Mesto Ugarit, na primer, je bilo znano po razvoju prvega abecednega pisma. Sirija je bila skozi zgodovino pod vplivom egiptovske, asirske in perzijske civilizacije ter je bila del različnih velikih imperijev, vključno z Rimljani in Osmanliji.

Irak je bil središče Mezopotamije, ene najstarejših in najpomembnejših civilizacij na svetu. Tu so se razvile sumerska, akadska, babilonska in asirska civilizacija. Babilon je bil eno izmed najpomembnejših mest, znano po Babilonski stolpnici in Visokih vrtovih. Mezopotamija je bila pomembna zaradi svojih naprednih kmetijskih, inženirskih in pisnih dosežkov, pa tudi zaradi vpliva na razvoj prava in religije. V Iranu je nastala ena največjih in najstarejših civilizacij, perzijska civilizacija. Med največje dosežke spada Perzijsko cesarstvo, ki ga je ustanovil Cirus Veliki, znan po svoji tolerantnosti in organizaciji, Perzija je bila eno izmed najmočnejših svetovnih imperijev, ki je segal od Indije do Egipta. Mesta so bila ključna kulturna in politična središča. Perzijska civilizacija je vplivala na umetnost, arhitekturo, religijo (predvsem zoroastrizem) ter družbeno organizacijo.

Vsaka od teh civilizacij je prispevala k razvoju človeške kulture na različnih področjih, kot so pismenost, pravo, umetnost in tehnologija. Civilizacije Sirije, Iraka in širšega islamskega sveta so v svojem zlatem obdobju res dobesedno gorele od znanja, umetnosti in filozofije, kot da bi bile resna konkurenca za vse, kar je na tem planetu kadar koli obstajalo. To je bila eksplozija idej, umetnosti, znanosti – nekaj, kar bi danes težko ponovili.

Po drugi strani pa imamo Anglijo, ko so bili templji in cerkve bolj pomembni od znanstvenih raziskav in raziskovanja vesolja. Severna Amerika? Pred prihodom »naših« … Domači so duhovno življenje gradili okoli narave in ciklov sveta, ne pa okoli meja imperijev in vojn.

In potem mi po televiziji poslušamo, da tam skušajo na silo vladati neki islamisti. To je tako, kot če bi v Pakistanu državljanom odsvetovali potovanje v Vatikan, ker so tam oblast prevzeli zgolj kristjani, za katere pa vemo, da so krivi za križarske vojne. Še vedno so številne težave na svetu posledica tega, kar so povzročili mediji – ti skupaj z oblastjo in še bolj skupaj z onimi, ki imajo denar.

Potem se zgodi, da imaš v Vietnamu desetletja vojne brez pravega razloga in da sesuješ Irak zaradi uradnih razlogov, ki so v resnici vsi zlagani. Drži pa menda neuradni razlog – nafta. Pa posel. Zelo zanimivo je pogledati, katere so bile najmočnejše banke pred prvo in drugo svetovno vojno. Te banke so bile pogosto v središču odločanja o tem, kdo je dobil sredstva in kako so jih uporabljali, ter so imele velik vpliv na potek obeh svetovnih vojn.

Banke so poganjale vojno. Vojna je bila posel. In je še, vedno bolj.

Kdo so bili ljudje, ki so bili na skrivnem sestanku pri svetovalcu ameriškega predsednika Georgea W. Busha, Dicku Cheneyju, pred napadom na Irak? Podjetja, ki so kasneje prejela številne pogodbe za obnovo Iraka po invaziji, vključno z infrastrukturnimi in naftnimi projekti. Podjetja, ki so prejela pogodbe za gradnjo vojaških baz, naftnih in infrastrukturnih objektov v Iraku po invaziji. Podjetja, povezana z ameriško vojsko, so bila vključena v projekte za obnovo in stabilizacijo Iraka. Energetska podjetja, ki so imela velike poslovne interese v Iraku zaradi naftnih rezerv v regiji. Povezave z ameriškimi politiki, vključno z nekaterimi iz administracije Georgea W. Busha, so bile predmet številnih teorij, kako so poslovni interesi vplivali na odločitev za vojno. Nekdanji svetovalec za obrambno politiko v Pentagonu, ki je imel tesne vezi z vojaško industrijo in energetskim sektorjem. Znan kot goreč zagovornik vojne v Iraku, bil je povezan z različnimi podjetji, ki so kasneje imela koristi od vojne, vključno z naftnimi in obrambnimi podjetji. Nekdanji sekretar za obrambo in član upravnega odbora ene največjih svetovnih naložbenih družb, ki je imela poslovne interese v obrambni industriji. Družba je imela številne povezave z vojaškimi podjetji in je imela koristi od povečanja obrambnih izdatkov po invaziji na Irak.

Zakaj vse to pišem?

Samo zato, da pojasnim ekskluziven konec pogovora dveh vesoljčkov, ko sta gledala iz vesolja na Zemljo. »Ti, kaj pa ti misliš, da se je ljudem zgodilo, da so iztrebili same sebe?«

»Nič posebnega, le v poslu so šli malo predaleč.« In da ne bo pomote – nobeden od vesoljčkov ni bil Miha Kordiš. Pa čeprav je z Meseca videti, kot da je.

Še zlasti če bi bil poleg in bi vesoljčkoma rekel tole: »Kakšno smešno početje, ko se ljudje prepirajo med sabo, pozabljajo pa, da svet ni samo njihov, da so zgolj delček nečesa, kar je že staro, že preizkušeno. In vsi ti tragični poskusi, da bi nas, ljudi, stisnili v večje zgodbe, ki niso nič drugega kot prekomerni naslovi z dolgimi besedami, niso bili nič drugega kot poskus, da bi se izognili pogledu na resnično vesolje: svet, ki že tisočletja prehiteva našo kratkovidnost.«