Vrtovi palače Alcazar: košček paradiža sredi milijonskega mesta
Zlate čase je Sevilja doživela po padcu kalifata v Cordobi, saj je postala glavno mesto taife, male muslimanske države. S severa so vseskozi pritiskali kristjani in mesto končno osvojili, in sicer leta 1248. Od takrat je Sevilja doživela vzpone in padce, zlato obdobje je trajalo do sredine 17. stoletja. Potem je španska država doživela hudo socialno in ekonomsko krizo, mesto pa je doživelo zlom, ko je postala reka Guadalquivir, ki teče skozenj, preplitva za oceanske ladje. Šele renesansa Španije v drugi polovici 20. stoletja je mestu vrnila staro slavo in lepoto.
Dvor sredi vrtov
V samem centru mesta najdemo palačo nekdanjih vladarjev. Ime izhaja iz arabske besede za trdnjavo, a Alcazar je bolj podoben dvoru sredi obsežnih umetelno urejenih vrtov. Zgradili so jo v letu 913 za guvernerje Cordobe. Ko je Sevilja padla v roke kristjanom, so se kastiljski vladarji preselili v palačo in jo preuredili po svojem okusu. Danes je domiselna mešanica arabskega in krščanskega sloga. Zaradi silovite gospodarske in socialne krize, ki danes vlada v deželah Magreba in Bližnjega vzhoda, so se tamkajšnje palače bolj ali manj spremenile v ruševine, tu pa so ostale ohranjene in obnovljene in spet sijejo v starem sijaju.
Skoraj osemsto let so Arabci vladali Andaluziji in za sabo pustili neizbrisen pečat.
Vhod v palačo je s severa, nasproti stare seviljske katedrale. Hrum mesta okoli nas v trenutku izgine in prek številnih patiev se sprehodimo do osrednjega z imenom Patio de la Monteria. Španci v marsičem razmišljajo kot puščavski narod, ki jim je voda redka in dragocena dobrina. Tisto, česar ni na pretek, se toliko bolj ceni. Ko se sprehodimo po dvoranah, kot so Sala de Audiencias, Salones de Carlos V in Sala de la Justicia, pozorno oko na vsakem koraku ob pogledu skozi okna opazi patie, kot so Patio de las Banderas, Patio de Leon, Patio del Yeso.
Simetrija, občutek za podrobnosti, geometrična pravilnost so tu prignani do vrhunca. Palme in zidovi naokoli poskrbijo za prepotrebno senco, številne žive meje vrtove delijo v manjše enote, vsepovsod so lončnice in običajno na sredini vodometi, iz katerih voda odteka po ozkih jarkih naprej po palači. Prepotrebna voda v okolju, kjer temperature poleti dosežejo krepko čez 40 stopinj Celzija, še kako osveži ozračje.
Srce palače
Na drugi strani Patia de la Monteria pa leži srce palače. To je palača Don Pedra. Kastiljski kralj si je prislužil imeni Kruti in Pravični, odvisno od tega, na kateri strani si pač bil v 14. stoletju. On je bil tisti, ki je najbolj zaslužen, da se je ohranila stara arabska palača. Vsepovsod so po zidovih številne arabeske, po tleh marmor in tu in tam lončnice. Najlepši je Patio de las Doncellas, patio devic. Stara legenda pravi, da so morali kastiljski kralji v času, ko so Arabcem še plačevali davek, vsako leto v hareme Sevilje poslati po sto devic. Zgodovinskih dokazov za takšen davek ni, je pa legenda burila domišljijo mladim kastiljskim plemičem v boju proti muslimanom.
Palača Alcazar je bolj podobna dvoru sredi obsežnih umetelno urejenih vrtov.
Južno od palače se začno tisti pravi vrtovi. V celoti so obzidani z deset metrov visokim obzidjem, ki jih ločuje od mesta na drugi strani. So presenetljivo obsežni in z eno besedo čudoviti. Vrt ima obliko trapeza, katerega stranice se širijo v smeri proti jugu. S številnimi vzdolžnimi in prečnimi potmi je razdeljen na manjše dele. Vsak del je svet zase. Od drugih delov vrta ga ločijo žive meje. V sredini je običajno vodomet, katerega voda nadaljuje pot naprej po vrtu. Ob straneh so marmornate klopi in vrsta rož. Tudi tu za prepotrebno senco skrbijo številne palme in borovci, v predelih, ki so zaradi večjih količin vode bolj namočeni, pa tudi trsje. Ob palači Don Pedra je ribnik z lokvanji, pod katerimi plavajo zlate ribice in ribe koi.
Ribnik kot jezero
Največji ribnik je na skrajnem jugovzhodu. Zanimivo, nekoliko je dvignjen iz nivoja tal in v celoti obzidan. Z enega od zidov palače v velikem curku, že pravem slapu, v globino pada voda. Ribnik je podoben pravemu jezeru. Pogled nanj je najlepši z obzidanega hodnika, ki prečka vrt in od koder se nam z višine odpre pogled na vrt. Večina vrta je bila zasnovana v 16. in 17. stoletju, v času španske veličine. Le tisti del vzdolž Zidu Almohadov je bil zgrajen šele v 20. stoletju.
Pot vodi naprej skozi Jardin de las Danzas, po slovensko bi se reklo Vrt plesov. Pasaža vodi pod Salone Karla V. do Banos de Dona Maria de Padilla. Pot nas vodi proti izhodu mimo palače Apeadero. To je vhodna palača, v kateri je shranjena vrsta kočij iz 17. stoletja, ter naprej skozi Patio de las Banderas (Vrt zastav) do izhoda.
Palača Alcazar je eden izmed redkih preostankov sveta, ki ga danes skorajda ne poznamo več. To so bili kraji, kjer so muslimanski in za njimi krščanski vladarji znali uživati življenje. Vprašanje je, ali smo si danes v 21. stoletju sploh še sposobni vzeti toliko časa, da bi lahko sledili njihovemu zgledu.
