Jutri bo v pacifiški otoški državici Samoa vrhunec letnega vrhunskega srečanja predsednikov držav in vlad Commonwealtha, združenja, ki ga poznamo tudi pod imenom Skupnost narodov in združuje 56 držav, velika večina so nekdanje britanske kolonije. Ena od osrednjih tem srečanja, ki se je na ministrski ravni začelo že v ponedeljek in ki se ga bo, kot je to že v navadi, udeležil tudi britanski monarh kralj Karel III., bo zagotovo zahteva, naj se čim prej izpolnijo obljube in zaveze z zadnjih okoljevarstvenih konferenc, ki zdaj že vsako leto potekajo pod oznako COP. Veliko držav Commonwealtha je namreč obmorskih in nekaterim, zlasti tistim v Tihem oceanu, že pretita dvigovanje morske gladine in poplavljanje rodovitne zemlje, kar je seveda posledica segrevanja ozračja in taljenja ledu na obeh zemeljskih polih.

Ta tematika je sicer kot na kožo pisana britanskemu kralju, ki se je v preteklosti izkazal tudi in zlasti kot okoljevarstvenik, a britanski monarh in tudi formalni suveren nekaterih pomembnih držav Skupnosti narodov ne bo mogel veliko pomagati razen tega, da se pridruži pozivom k spoštovanju dogovorjenega in skupaj z drugimi voditelji pozove tudi k hitrejšemu izplačevanju denarnih nadomestil, ki naj bi jih prejemale države, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele.

Opravičilo in odškodnina

A Karel III. in tudi britanski premier Keit Starmer, ki se bo prav tako udeležil vrha na Samoi, bosta ta konec tedna na idiličnem pacifiškem otoku deležna tudi čedalje glasnejših zahtev držav Skupnosti narodov, naj se jim uradni London najprej opraviči za vlogo, ki jo je imela Velika Britanija pri trgovini s sužnji, zlasti na karibskih otokih in v državah ekvatorialne Zahodne Afrike. Z opravičilom mnogo držav zahteva tudi odškodnino za kolonialno dediščino, ki jim jo je zapustila vladavina britanske krone. Kakšna naj bi bila ta odškodnina, sicer ni povsem jasno, zaslediti je mogoče neverjetno visoke številke, tudi skoraj 200 milijard evrov, a v Londonu so si enotni, da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo. Menijo namreč, da niso prav nič krivi za grehe, ki so jih v kolonialnih časih storili njihovi predhodniki, zato opravičilo, kaj šele odškodnina, ne prideta v poštev.

Del avstralske javnosti je bil vesel obiska kralja. FOTO: Dean Lewins/AFP

Predsednica komisije za reparacije skupnosti karibskih držav (CARICOM), ki so članice Commonwealtha, Hilary Beckles je sicer prejšnji teden izrazila upanje, da bo nova laburistična vlada v Londonu po koncu 14-letne vladavine konservativcev bolj odprta za pogovore o odškodnini za čezatlantsko trgovino s sužnji, a je ta teden kabinet britanskega ministrskega predsednika hladno in na kratko tovrstna upanja zavrnil s pojasnilom, da vprašanja odškodnin niso na seznamu srečanja na Samoi. Kralj je sicer lani v Keniji omenjal, kako ga žalosti in da obžaluje dogajanje v kolonialnem obdobju, a nikakor ni bil zmožen izreči opravičila. Tudi če bi se sam osebno želel opravičiti, tega ne sme storiti brez odobritve vlade, ki pa o čem takem sploh ne razmišlja.

Vas Siumu na Samoi bo gostila kraljevi par med zasedanjem Skupnosti narodov. Foto: William West/AFP

Preden je Karel III. odletel na Samoo, je za šest dni skočil še na obisk v deželo tam spodaj, kakor v Veliki Britaniji radi rečejo Avstraliji. Tokrat jo je obiskal prvič kot monarh in suveren ne samo Britanije, temveč tudi Avstralije. Tam je bil doslej na obisku skupno sedemnajstkrat, prvič pri sedemnajstih letih, ko je dva meseca obiskoval srednjo šolo Timbertop, potem pa še petnajstkrat kot prestolonaslednik. Tudi njegova mati, kraljica Elizabeta II., je rada hodila v Avstralijo. Med sedemdesetletno vladavino na čelu Združenega kraljestva je bila v Avstraliji šestnajstkrat.

Za republiko

To pogosto obiskovanje britanskih monarhov, ki ga lahko preprosto imenujemo republikansko gibanje, je po mnenju poznavalcev zelo pomembno za preživetje britanske monarhije. Če bi se namreč Avstralija odločila, da britanski monarh ne bo več šef države Avstralije, bi temu zgledu verjetno kmalu sledili še v Kanadi, Novi Zelandiji in še v enajstih drugih državah Commonwealtha, kjer je britanski monarh ohranil simbolno vlogo šefa države, suverena. Kraljeva družina bi v tem primeru zgubila tudi vpliv v Veliki Britaniji. In prav v tej luči je treba gledati na prvi avstralski obisk Karla III. kot kralja, za katerega se je odločil kljub bolezni in zdravljenju.

Avstralska senatorka Lidia Thorpe med protestom v avstralskem parlamentu FOTO: Victoria Jones/Reuters

Čeprav je bil sprejem kralja prisrčen, ob prihodu v Sydney so ga minuli petek pričakali premier Avstralije Anthony Albanese, premier avstralske države Novi južni Wales Chris Minns in zastopnik britanske krone v Avstraliji, generalni guverner Sam Mostyln, pa je mnoge v Veliki Britaniji presenetila novica, da se državnega sprejema v čast Karlu III. ni udeležil nobeden od predsednikov vlad avstralskih zveznih držav. To so v Britaniji sprejeli kot svojevrstno košarico kralju in veter v jadra Avstralskemu republikanskemu gibanju (ARM), ki si že dlje prizadeva, da bi izvoljeni Avstralec na mestu predsednika države nadomestil britanskega kralja. ARM je v tednu kraljevega obiska v Avstraliji zagnal kampanjo Pomahajte na svidenje kraljevi vladavini in monarhiji. Ester Anatolitis, sopredsednica ARM, je dejala, da bi Karlu in Camilli morali reči 'dobrodošla, upamo, da bosta uživali v naši državi, želimo vama veliko zdravja in zdravega duha, toda hkrati se veselimo, da ste tokrat zadnjič prišli kot avstralski vladar, ko boste prišli prihodnjič, se že veselimo, da vas pozdravimo kot vsakega drugega tujega državnika'.

Avstralski volivci so leta 1999 na referendumu sicer s 54 odstotki glasov zavrnili pobudo ARM, da bi ukinili monarhijo in razglasili republiko, a sodeč po raziskavah javnega mnenja se razpoloženje do ukinitve monarhije zelo spreminja. Zanimivo je bilo, da je bilo pred leti že skoraj 60 odstotkov Avstralcev za republiko, a se je ta odstotek močno znižal kmalu po tem, ko sta Avstralijo obiskala princ William in princesa Kate s svojim prvorojencem Georgeem. Avstralci so bili takrat tako navdušeni nad malim princem, da se je zanimanje za republiko takoj znižalo daleč pod polovico.