Krambergerja angažirala Udba?
Gre za sintezo in analizo člankov, ki jih je Kršinar spisal v 25 letih, in njegove diplomske naloge iz leta 1994 z naslovom Analiza politične dejavnosti Ivana Krambergerja. »V diplomski nalogi sem njegov politični program opredelil kot desnega, primerjal sem ga s strankami Demosa, ki so takrat nastopile na volitvah. Ta program je zelo podoben programu denimo krščanskih demokratov ali kmečke zveze, ki se je takrat imenovala ljudska stranka,« pojasnjuje avtor. Poudarja, da je Kramberger v kar precej točkah odstopal od desnosredinskih programov.
»Striktno je branil pravico do splava, odločno je nasprotoval vračanju premoženja Cerkvi, zavzemal se je za delničarstvo, delavci naj postanejo delničarji. Zelo podobne stvari je takrat zagovarjal tudi Jože Pučnik, a ta socialdemokratska stranka danes zagovarja popolnoma drugačne vrednote,« pravi Kršinar. Čeprav je bil desnosredinski politik in nasprotnik komunizma – »komunistom bi dal jarke kopat« –, je po drugi strani zelo hvalil Milana Kučana, protikandidata v predsedniški kampanji.
V skrivnost je še vedno zavita tudi njegova smrt, čeprav je Rotar umor priznal. »Vsi dokazi so kazali, da je Rotar streljal iz svoje hiše. Problem sedala z odtisom nog je bil v tem, da je izginilo, šele po štirih letih so ugotovili, da gre za odtise izvedenca,« razlaga avtor. In motiv zločina? »Rotarju, ki je umrl leta 2019, je bil Kramberger enostavno zoprn. Pogovarjal sem se z njegovim sinom, ki mi je povedal, da je slišal, da naj bi se onadva nekaj skregala. O enakem razlogu mi je govoril Marjan Beranič, vodja njegove volilne kampanje.«
Čeprav je Rotar dejanje priznal in odslužil kazen, je okoli Krambergerjeve smrti še veliko skrivnosti. »Ena od njih je recimo, kako je Kramberger sploh vstopil v slovensko politiko. Ko je prišel v Slovenijo, je hodil po Sloveniji in prodajal knjigo Trnova pot in denar namenjal za dobrodelne namene, za dializne aparate in zdravila. Že takrat je kritiziral jugoslovansko politiko, Slobodana Miloševića, a dal podporo slovenskim komunistom, kot sta bila Kučan in Janez Stanovnik – to je zanimivo,« pravi avtor knjige. Ko je kandidiral, pravi Kršinar, je rekel: »Pravijo, da predsednik ne more imeti dolgih las. Ni važno, važno je srce, duša. Poglejte Miloševića, kratke lase ima, pa kaka kurba je, uničil bo našo Jugoslavijo.«
Beranič je Kršinarju povedal, da ga je Udba nagovorila, naj Krambergerja prepriča v kandidaturo za predsednika. »Da sta do njega prišla dva uslužbenca SDV in mu rekla, da naj Krambergerja prepriča, da bi bil slovenski Vaclav Havel. Motiv Udbe? Preprečiti so hoteli, da bi zmagal Pučnik, ker bi to pomenilo vojno,« je prepričan naš sogovornik.
In komu je bil Kramberger dejansko napoti? Ne prideš do enoznačnega odgovora, pravi avtor. A bistvo je, poudarja, da je Ivan Kramberger deloval sam in da je bil napoti vsem po malem. Želel bi si, pravi Kršinar, »da se ljudje spomnimo njegove dobrodelnosti, da ni bil klovn, ki je hodil okoli, da mlajši rodovi lahko izvejo nekaj o dobrem človeku iz Negove, ki je vstopil v politiko, imel zborovanja po Sloveniji, nato pa končal pod strelom atentatorja«.
