Kraška fronta
Največji požar v zgodovini Slovenije je bil velika šola. Znova sta se potrdili velikanska srčnost in složnost naših gasilcev, pokazali pa potreba po boljši opremi za gašenje in ureditvi statusa prostovoljnih gasilcev pri delodajalcih. No, poleg tega je iz požgane kraške zemlje pokukalo še nekaj.
Med gašenjem so gasilci večkrat poudarili, da je pokalo kot na fronti. Eksplozije v ognjenem peklu so se vrstile kot po tekočem traku. Če smo natančni: vrstile so se kot na fronti. Dobesedno dejansko. Na območju tokratnega požarišča je namreč v prvi svetovni vojni tekla bojna črta med vojskujočima se stranema – soška fronta. Tržaško-komenski kras so posejali z eksplozivnimi sredstvi.
Kot je po koncu izrednih razmer dejal član državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, so v 17 dneh, kolikor je uradno trajalo posredovanje na Krasu, strokovnjaki pobrali kar 380 granat, skupno pa kar 821 kosov orožja iz prve svetovne vojne. Zaznali so reci in piši 500 (!!!) eksplozij, velikokrat je počilo zelo blizu bivališč in prometnic. Res je bil pravi čudež, da se nikomur ni zgodilo nič hudega, saj je bilo menda kar več bližnjih srečanj človeka in ostankov smrtonosne setve pred več kot sto leti.
Strašljiva poročila s terena in opozorila domačinom in obiskovalcem, naj nikar ne hodijo v (požgani) gozd, očitno pomenijo, da v teh krajih zares sistematičnega razminiranja niso nikoli izvedli. Zato tudi ne preseneča bogata bera lovcev na zaklade, ki 104 leta po koncu morije še vedno češejo teren in še vedno najdevajo veliko vojaških ostankov. Med njimi vseh mogočih eksplozivnih teles. Tudi neeksplodiranih, ki predstavljajo skrito smrtonosno past.
Kot navadni smrtnik, ki ga vojna in njeni artefakti ne zanimajo, rad pa hodi v naravi, se ob alarmantnih poročilih sprašujem, kod me vodi kraška pot. Ne vem, ali sem že kdaj na kakšnem izletu na Krasu opazil napis Pazi, mine!. Ali kako podobno, morda manj pompozno opozorilo, da se vendar gibljem po terenu, ki so ga nekoč posejali z minami in zasuli z granatami in bombami. Zares očistili pa nikoli!
Zato morda ne bi bilo napak, če bi ob vseh hvalevrednih kampanjah za razminiranje na številnih vojnih žariščih v tujini naši humanitarci pomislili na domovino. Da bi enkrat za vselej počistili tudi domači prag. No, ne prag, temveč hišo, dnevno sobo. Dotlej pa velja: če naletite na sumljivo najdbo, pokličite 112.
