Kri se dobro prodaja
Netflixova megauspešnica, po resničnih dogodkih posneta igrana TV serija o umorih Jeffreyja Dahmerja, je zanetila debato o senzacionalistični in izkoriščevalski naravi žanra »true crime«, ki naj bi po mnenju številnih poveličevala morilce. Publika omenjenega žanra (in ta sodeč po visoki gledanosti ni majhna) ima nenasiten apetit. Slednje pa Netflix (in tudi še kakšna druga konkurenčna pretočna platforma) dobro izkorišča. Po dokumentarnih in igranih serijah o Tedu Bundyju in Jeffreyju Dahmerju, kje se mnogi gledalci spotikajo ob to, da ustvarjalci poveličujejo protagonista, smo na podobne kritike naleteli tudi pri nadvse kruti zgodbi v doku seriji Don't F**k With Cats, ki razkriva dejanja morilca in mučitelja mačk.
Tematike črne kronike so, seveda, za televizijo že od nekdaj privlačne, saj (kot smo že ugotovili) prinašajo visoko gledanost in medijsko odmevnost, torej reklamo, a to ne opravičuje Netflixa, ki pogosto predvaja slabo raziskane serije in dokumentarce, ki žrtvam ali njihovim družinam oziroma bližnjim povzročajo travme. Z družinami Dahmerjevih žrtev denimo sploh ustvarjalci serije sploh niso stopili v stik, tako da so za serijo o serijskem morilcu izvedeli hkrati z drugimi gledalci in gledalkami. Lahko si zgolj predstavljamo, kakšen šok je bil to za njih, saj so v seriji precej grafično portretirani tudi njihovi svojci. Problematičnost ekranizacije morilcev zato morda ni toliko v njihovem domnevnem poveličevanju (nemalokrat je ta kritika povsem na mestu), temveč v nespoštljivem odnosu Netflixa, ki poskuša profit in priljubljenost reševati na račun žrtev resničnih zločinov. Kri se žal dobro prodaja.
In kot da se ne bi iz napak ničesar naučili, te dni že gledamo novo dokumentarno serijo, ki je obudila spomin na še en medijsko odmeven umor, obenem pa tudi na družinsko nasilje. Naslov serije je Killer Sally, v njej pa nastopa nekdanja bodybuilderka, ki je ubila svojega soproga, nekdanjega prvaka v razkazovanju mišičastega telesa. Njun odnos je bil nasilen, kaj se je dogajalo v ozadju pa razkrivajo pričevanja njunih svojcev, prijateljev in otrok. Sally svojo zgodbo pripoveduje suvereno in spremljamo jo vse do njenega izpusta iz zapora, ko se znova poroči. Ali je bila Sally res žrtev nasilnega moža in ga je ustrelila v samoobrambi, ali pa je bila nasilnež in tiran v odnosu prav ona, boste morali presoditi sami. Sodišče jo je poslalo za zapahe, sama pa še danes trdi, da se ji je zgodila krivica. Pričevanja tovrstnih zgodb so vedno težka, predvsem zaradi vseh vpletenih, še posebej otrok. Slednjim tudi tokrat ni bilo prihranjeno. In tudi danes, ko so že odrasli, jih je televizija ponovno izkoristila za še eno megauspešnico, pri kateri se gledalci ob gledanju počutimo kot mrhovinarji. A še vseeno to počnemo.
