ZGODOVINA

Kronane glave prosile za usmiljenje za Maksimilijana I. Mehiškega

Kako je avstrijski nadvojvoda odšel na drugo stran Atlantika; zgodba se zanj ni dobro končala.
Fotografija: Uradni portret cesarja Maksimilijana I. Mehiškega iz leta 1864 FOTO: Wikimedia Commons, javna domena
Odpri galerijo
Uradni portret cesarja Maksimilijana I. Mehiškega iz leta 1864 FOTO: Wikimedia Commons, javna domena

Na današnji dan leta 1864 je bil avstrijski nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan Habsburško-Lotarinški (1832–1867) imenovan za Maksimilijana I. Mehiškega, habsburškega cesarja Mehike. Kdo je bil manj znani, a vseeno ambiciozni brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa in kako ga je življenje popeljalo v Mehiko, deželo na drugi strani Atlantika, tako drugačno od Avstrijskega cesarstva?

Ferdinand Maksimilijan se je rodil kot drugi sin nadvojvode Franca Karla (mlajšega sina svetega rimskega cesarja Franca I.) in Zofije Bavarske v palači Schönbrunn na Dunaju. Domovini je služil kot kontraadmiral v avstrijski mornarici in za kratek čas kot generalni guverner lombardsko-beneškega kraljestva; v tem času si je dal Maksimilijan z ženo Šarloto Belgijsko v Grljanu pri Trstu zgraditi grad Miramar.

Razglasitev Maksimilijana za cesarja v gradu Miramar FOTO: zbirka gradu Miramar/Wikimedia Commons, javna domena
Razglasitev Maksimilijana za cesarja v gradu Miramar FOTO: zbirka gradu Miramar/Wikimedia Commons, javna domena

Leta 1863 je sprejel ponudbo za mehiški prestol, saj je zmotno verjel, da ga je mehiško ljudstvo na »plebiscitu« izvolilo za svojega kralja; pravzaprav je bila ponudba rezultat dogovora med konservativnimi mehiškimi monarhisti, ki so želeli strmoglaviti liberalno vlado predsednika Benita Juáreza, in francoskim cesarjem Napoleonom III., ki je želel izterjati dolg od Mehike in tam uveljaviti svoje imperialistične ambicije. Podprt z obljubo podpore francoske vojske in meksikajnarjev, avstrijskih prostovoljcev, ki so bili za novega cesarja pripravljeni iti na drugi konec sveta, je Maksimilijan z ženo Šarloto odplul v Mehiko.

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec sta o avstrijsko-mehiški zgodbi izdala odlično serijo stripov Meksikajnarji. FOTO: UMco
Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec sta o avstrijsko-mehiški zgodbi izdala odlično serijo stripov Meksikajnarji. FOTO: UMco

Maksimilijan I. Mehiški je nameraval vladati z očetovsko dobrohotnostjo in se je imel za zaščitnika indijanskih kmetov. Na ogorčenje veleposestnikov je podprl Juárezove obsežne reforme in bil odločen, da bo ukinil peonaž (dolžniško suženjstvo), nasprotoval pa je tudi rimskokatoliški hierarhiji, ker ni hotel obnoviti velikih cerkvenih posesti, ki jih je nacionaliziral Juárez. Državna zakladnica pa je bila tako prazna, da je moral za vsakodnevne stroške porabiti lastne podedovane prihodke. Maksimiljan je šele v Mehiki odkril realno sliko glede svojega kronanja, podpore mehiškega ljudstva in mehiške kulture.

Do aprila 1865 je francoska vojska uspešno podpirala Maksimilijana, tako da je Juáreza na severu potisnila skoraj v Teksas. A tedaj se je končala ameriška državljanska vojna in ZDA so zahtevale umik francoskih čet iz Mehike ter začele vojaško podpirati republikanske upornike. Šarlota je odhitela v Evropo, da bi za moža poiskala pomoč pri Napoleonu III. in papežu Piju IX., vendar so njena prizadevanja propadla, sama pa je doživela živčni zlom. Francoske sile so se marca 1867 umaknile, Juárez in republikanska vojska pa so se zmagoslavno vrnili v Ciudad de Mexico. Uporniške sile so mehiško cesarsko vojsko dokončno premagale pri Querétaru v osrednji Mehiki.

Cesar Maksimilijan je strelski vod nagovoril v španščini in vsakemu od krvnikov dal zlatnik v tradicionalnem evropskem aristokratskem slogu. Njegove zadnje besede so bile: »Vsem odpuščam in vse prosim, da mi odpustijo. Naj moja kri, ki bo kmalu prelita, ustavi prelivanje krvi v moji novi domovini. Naj živi Mehika! Naj živi njena neodvisnost!« FOTO: Wikimedia Commons, javna domena
Cesar Maksimilijan je strelski vod nagovoril v španščini in vsakemu od krvnikov dal zlatnik v tradicionalnem evropskem aristokratskem slogu. Njegove zadnje besede so bile: »Vsem odpuščam in vse prosim, da mi odpustijo. Naj moja kri, ki bo kmalu prelita, ustavi prelivanje krvi v moji novi domovini. Naj živi Mehika! Naj živi njena neodvisnost!« FOTO: Wikimedia Commons, javna domena

Cesarja Maksimilijana in njegova generala Tomása Mejío Camacha in Miguela Miramóna so pred vojaškim sodiščem obsodili na smrt z ustrelitvijo. Čeprav so številne evropske kronane glave, pa tudi znani Evropejci, kot sta Victor Hugo in Giuseppe Garibaldi, Juáreza osebno prosili, naj se usmili Maksimilijana, je mehiški predsednik zavrnil pomilostitev, saj je bilo v vojni za neodvisnost izgubljenih preveč mehiških življenj. Maksimilijan je bil 19. junija 1867 skupaj z generaloma usmrčen na hribu zunaj Querétara. Njegovo truplo so balzamirali in ga šele čez pol leta vrnili v Avstrijo, kjer počiva v cesarski grobnici na Dunaju.

Hvala za sodelovanje

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije

Spletna mesta Dela d.o.o. uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?


Potrjujem vse Sprejmem nujne Več informacij