Kulinarična ambasadorka Mira Šemič ima Slovenijo v srcu

Miro Šemić, ambasadorko vina, gastronomije in umetnosti življenja, sem ujela tik pred njenim odhodom v Beograd, kjer pripravlja novi vodnik Gault&Millau za srbsko kulinarično sceno. Čeprav je njen urnik natrpan, si vedno vzame čas za pogovor o tem, kar jo najbolj navdušuje – o vrhunskih jedeh, izjemnih vinih in kulturi uživanja. S svojo energijo, poznavanjem vin in značilnim stilom velja za neprekosljivo avtoriteto v svetu someljejstva. Mira že na prvi pogled izstopa s svojimi edinstvenimi suknjiči, ki so njen zaščitni znak in odsev njene neukrotljive osebnosti. »Z vsega sveta nosim materiale, od Vietnama do New Yorka. V morju tkanin vedno prepoznam nekaj drugačnega, tisto, kar izstopa. Pomembno je, da je malo odštekano, ustvarila sem si lasten slog oblačenja. Pri tem ne poslušam drugih, temveč zaupam sebi. Saj sem levinja, in če levinja misli, da je dobro, potem je to to,« se nasmeji. Ko pohvalim njen videz, se najprej nasmehne, nato pa doda: »Znam rjoveti.«

Vino je del kulture

Naša najboljša poznavalka vin – v svetu someljejstva je v samem vrhu – je prepričana, da bi se morali ljudje večkrat ustaviti in užiti lepoto trenutka. Začeti dan s kozarcem šampanjca je zanjo prava filozofija: »Šampanjec je plemenita pijača, ki prinaša radost. V šali rečem, da nas mehurčki dvignejo in ustvarijo dobro razpoloženje. Seveda, če imaš obveznosti, ne gre, a če je vikend, dopust, če se dobiš s prijatelji … Kaj je lepšega? Po enajsti uri ohlajen kozarec ali dva, da si pričaramo nasmeh, da nazdravimo dnevu. Pogosto pozabljamo, da nam je vsak dan podarjen. In ko sije sonce, ko se pogledamo v oči in nazdravimo – to je čar življenja.«

Vino je za Miro mnogo več kot zgolj pijača – je sestavni del kulinarike, kulture in družabnega življenja. »Vino bi morali uvrstiti v kategorijo hrane. Kot pri hrani tudi pri vinu velja načelo zmernosti – vsega preveč škodi.« Ob omembi trenda vina brez alkohola ostaja neomajna: »Nisem ga poskusila in nimam želje. Vino ima več komponent – kislino, mineralnost, sadnost in alkohol. Če odvzamemo eno od teh, se ravnovesje poruši. Kot pri življenju – če odstranimo ključni element, nekaj manjka.«

Zvestobo tradicionalnim okusom potrdi s spominom na minuli večer: »Bila sem v domači gostilni in pila cviček. Marsikdo se bo namrdnil, a cviček je avtohton – nizka alkoholna stopnja, visoka kislina. Če ješ težjo hrano, potrebuješ svežino, ki pomaga pri prebavi. Ne moremo živeti le z dietno hrano. Kdaj pa kdaj si moramo privoščiti pohanega piščanca, svinjsko pečenko ali dober pršut – in k temu spada vino z višjo kislino, ki razgradi maščobo in osveži brbončice.«

Kulinarična destinacija svetovnega razreda

Na nedavni slavnostni podelitvi gastronomskih nagrad Gault&Millau Slovenija za leto 2025 je bilo izpostavljenih več nagrajencev, v vodniku je več kot 200 ocenjenih restavracij. Tomaž Kavčič iz Gostilne pri Lojzetu je bil razglašen za chefa leta, kar je še en dokaz njegovega izjemnega prispevka k slovenski kulinariki. Tri nove restavracije so prejele najvišjo oceno štirih kap, število restavracij s tremi kapami se je povečalo na 31. Slovenija se vse bolj uveljavlja kot kulinarična destinacija v Evropi, pri čemer Mira poudarja: »V srcu Evrope smo, v majhni deželi, ki ponuja neverjetno raznolikost jedi in vin. Slovenija je res izjemna, vse imamo na dosegu roke – v uri in petnajstih minutah iz prestolnice pridemo kamor koli. To ni samoumevno, to je senzacionalno. Različne regije, različni okusi, vrhunska vina – tega ni nikjer drugje. A premalo cenimo, kar imamo.«

Hkrati opozarja na izzive za gostince: »Res želim poudariti, koliko se trudimo pri Gault&Millau, da damo priznanje našim gostincem, da jih prepoznamo, izpostavimo. Vemo, da so težki časi, vemo, da je vse drago, da ni delovne sile. Mogoče bi bila pripombica, da so vseeno preveč dvignili cene. Zato je manj ljudi v gostilnah, to moramo priznati. Ampak vedno jih želimo prepoznati, jim ploskati, želimo, da se zavedajo, da ne bijejo oni sami svoje bitke – Gault&Millau je zraven, da jih podpre, da jim da več možnosti, kolikor pač lahko pomagamo.« Največji izziv je pomanjkanje usposobljenega osebja. »Premalo mladih se odloča za ta poklic, a gostinstvo je srce turizma. Država bi morala bolj vlagati v izobraževanje – štipendije, internate, programe, ki bi mlade pritegnili v ta poklic. Brez tega turizem ne more rasti. Pogosto se govori o kolesarjih in smučarjih, a vsi ti ljudje na koncu pridejo lačni v gostilno. In tam morajo dobiti vrhunsko izkušnjo. Dejstvo je, da brez vrhunskega servisa ne moremo biti vrhunska gastronomska destinacija.«

Slovenija je biser

Mira z ekipo Gault&Millau posebno pozornost namenja prepoznavanju posameznikov, ki premikajo meje gastronomije, zato poleg prepoznavnih imen pri njih zasijejo mladi kuharski talenti, ki navdušujejo s svojo kreativnostjo in inovativnostjo: »Naš cilj je nagraditi tiste, ki resnično ustvarjajo senzacije v ustih. Ne nagrajujemo kapitala, temveč človeka – chefa, ki svoje znanje in predanost prenaša v vsako jed. Letos smo odkrili mlade talente, ki še niso uveljavljeni, a njihova strast in trud govorita zase, na primer, odkrili smo izjemnega mladega kuharja Jureta Dretnika v Slovenj Gradcu, presenetilo nas je gostišče Tolc v hribih nad Škofjo Loko, prepoznali smo, kako izjemen je bistro Kodila na ljubljanski tržnici – tam stol težko dobiš, kar je najboljši znak kakovosti.« Kot direktorica Gault&Millau Slovenija poudari: »Nismo elitistični vodnik. Včasih potrebujemo le priporočilo, kje je dobra postrv, kje so prijazni natakarji. Pogosto se vračamo v gostilne ne le zaradi hrane, ampak zaradi topline, ki jo ustvari osebje.«

Prisega na povezovanje tradicionalnih okusov: »Vedno bi izbrala mesno jed in regionalno ali avtohtono vino. Modra frankinja je izjemna – odlična spremljevalka mesnih jedi iz Dolenjske. Če gre za ribo, je prva izbira rebula, druga malvazija. V Vipavski dolini pijem izključno pinelo ali zelen. Ključ do harmonije je v tem, da spoštujemo terroir – najboljša kombinacija je tista, ki povezuje jedi in vina iz iste pokrajine.«

Mira je vsekakor oseba, ki uteleša slovensko gastronomijo. »Če bi slovensko kulinariko opisala kot osebo, bi ji pripisala značaj boema, ki živi polno, uživa v barvitosti okusov in v svoji raznolikosti skriva nešteto zgodb,« pove; pripomnim, da je točno takšna tudi ona. »Vsi pravijo, da ko opisujem jed, jo ljudje začutijo. Iskreno, uživam v tem. Rada si privoščim dober zalogaj, kozarec vina ali kakovosten šnopček – ampak vedno z mero. Slovenija ponuja neizčrpen vir gastronomskih užitkov.« Slovenijo, čeprav se v njej ni rodila, nosi v srcu kot svojo pravo domovino in si ne predstavlja življenja nikjer drugje: »Moji prijatelji iz osnovne šole mi pravijo, da sem že takrat govorila, da grem na študij v Ljubljano. Slovenija ima vse: čudovito naravo, izjemno kulinariko, neverjetna vina. Morda bi si želeli nekaj kilometrov več obale, a tudi to ima svoj čar. Slovenija je biser, ki ga moramo znati ceniti. Lepo je tukaj živeti in spoštovati vse, kar nam ponuja.« Mira je znana po prefinjenem odnosu do vina, ki ga dojema kot nepogrešljiv del kulinarične izkušnje. »Vse, kar je zmerno, je dobro. Privoščim si dolge večere s prijatelji, ko se jedi in vina prepletajo skozi ure pogovora in smeha. Ne maram pa pijanih ljudi; vino je družbena pijača, ki nas združuje in obogati trenutke.«

Ob koncu prijetnega pogovora, med katerim ni manjkalo dobre hrane, mi razkrije, da bo letos po več kot 15 letih obudila svojo legendarno Malo vinsko šolo: »Ljudje me ves čas sprašujejo, kdaj bo, in zdaj sem se odločila – junija! Najprej dokončam vodnik za Srbijo, potem pa obljubim večer penečih se vin z vsega sveta.« Njena strast do vina in kulinarike je vsekakor nalezljiva, njen okus izostren, njen pogled na življenje pa poln prefinjenega hedonizma, v katerem vsak trenutek postane umetnost uživanja v najlepših stvareh, ki jih ponuja svet.