Le 8 odstotkov nas uresniči novoletne zaobljube
Bolj ko se koledarsko leto izteka, bolj razmišljamo o zamujenih priložnostih preteklega obdobja in bolj zagrizeno ter polni upanja zremo v letnico 2023. Zakaj nosi ta prelomnica, potem ko odbije polnoč in začnemo trkati s kozarci, s koledarja pa odtrgamo še zadnji letošnji list, toliko simbolike in zakaj se šele takrat, po celem letu napak in obžalovanj, odločimo za nov korak? Novoletne zaobljube so sicer že večtisočletna tradicija, a če so se nekoč z njimi želeli klanjati bogovom, so danes usmerjene predvsem v osebne, povsem intimne dosežke.
Kaj nas dela žive?
»Velikokrat se niti ne zavedamo dovolj dobro, kaj točno si želimo,« nam je tematiko osvetlila Petra Grobelnik, geštalt psihoterapevtka pod supervizijo. »Želje niso vedno črno-bele in pogosto so si lahko tudi nasprotujoče. Tako odlašamo do zadnjega hipa, saj je težko iti po poti do cilja, ko je ta še zamegljen in neizoblikovan. Čas, ko prehajamo v novo leto, nas pogosto spodbudi, da morda prvič v letu naredimo samorefleksijo nad svojim življenjem in počutjem. Tako nas lahko zadnji hip preplavi ogromno občutkov in spoznanj, ki jih ne moremo spremeniti v nekaj tednih, saj si pogosto naložimo delo, ki bi od nas terjalo vsaj nekaj let.«
Opustitev kajenja, izguba odvečnih kilogramov, iskanje nove službe se zelo pogosto znajdejo na seznamu načrtov, ki jih želimo uresničiti v prihodnjem letu, pogosto tudi boleče spoznamo, da smo v iztekajočem se obdobju premalo časa preživeli z družino in prijatelji.
»Želimo si tudi, da bi bili bolj disciplinirani in produktivni, da bi več potovali in bili bolj pustolovski. Obžalujemo, da nismo bolje skrbeli zase in si privoščili več stvari, ki nas delajo žive. Ko razmišljamo o novoletnih zaobljubah, tako največkrat živimo nekje vmes med tem, kdo smo bili in kdo želimo biti. Tako smo premalo v sedanjosti in zavedanju, kdo smo zdaj in kako bi sebe lahko bolje razumeli v zdajšnjem trenutku. Morda se lahko za naslednje leto namesto tega, kaj si želimo spremeniti, vprašamo, kaj je tisto, kar nas naredi žive. V področja, ki nam dajejo življenjsko energijo, je vredno vlagati,« nadaljuje sogovornica in pristavlja, da v zadnjem času doživljamo veliko pritiskov okolja, ki sodi o naših uspehih in neuspehih. Nagnjeni k perfekcionizmu so do sebe še strožji: »Prav tako lahko opazimo, da smo ob nižji samopodobi prej kritični do sebe in začnemo obračunavati sami s seboj ter pri tem pozabimo empatizirati s seboj. A ta fantazija, da bomo lahko z novim koledarskim letom začeli na novo, kot nepopisan list papirja, nas motivira. Zato po navadi čakamo vse do konca leta.«
Pogosto se nam cilji upirajo
Skozi leto nas pred spremembami velikokrat ustavi strah pred neuspehom, nov koledar pa nam simbolno vliva pogum, da si končno drznemo uresničevati načrte. »A namesto da bi se osredotočili na zaobljube, bi morali raje poskušati globlje razumeti določene dele sebe, tiste, ki morda v sebi nosijo določeno mero sramu. Tako se bomo lahko tudi veliko bolj približali svojemu avtentičnemu glasu,« pojasni Grobelnikova, ki je tudi ustanoviteljica projekta Odprti dan psihoterapije.
»Skoraj polovica ljudi si zastavi zaobljube, ki naj bi jih začeli uresničevati po novem letu, in raziskave so pokazale, da jih le približno osem odstotkov te tudi uresniči. A uspešni smo po navadi takrat, ko se posvetimo raziskovanju samega sebe in poskušamo bolje razumeti, kaj nas ovira. Prav tako je pomembno, na kakšen način si postavimo cilje. Pogosto imamo odpor do ciljev, ki so zelo restriktivni, in ta odpor lahko postane tako velik, da se pojavi potreba, da se čim prej prekršimo. Seveda je podpora bližnjih in okolice lahko zelo spodbujajoča. Vodim tudi delavnice reflektivnega pisanja, na katerih lahko posamezniki poleg osvojitve tehnike dobijo dragoceno izkušnjo podpore skupine. Če podpora ni prisotna v našem okolju, jo lahko najdemo prav v okviru takšne vodene skupine ali programa.«
Ob porazu se obsojamo
Zaobljube morda že na začetku, ob samem načrtovanju, nehote obsodimo na propad, še ugotavlja sogovornica: »Takrat imamo velikokrat v mislih neko fantazijsko različico sebe. Fantaziramo o drugi osebi, o tem, kakšni bi lahko bili. Naše zaobljube in cilji odsevajo tudi našo samokritičnost in odnos do sebe. Mislimo, da bomo z majhno spremembo dosegli, da bodo deli nas, s katerimi se bojujemo, izginili. Hkrati smo pogosto v ambivalenci, kaj si res sploh želimo. Pogosto sta v nas lahko hkrati prisotna dva nasprotujoča si pola: to si želim in hkrati si tega ne želim; počutim se krivega, če si to želim, in obenem ne verjamem, da je to mogoče. Ne glede na našo disciplino in kreativnost se z vsem tem spopadamo v svoji notranjosti.« Obenem pogosto nismo uspešni pri spopadanju z občutki poraza in neuspeha, ko nekaterih zaobljub ne izpolnimo, ugotavlja: »Takrat se velikokrat pojavijo zelo ostra, obsojajoča miselnost, občutki krivde in da nismo dovolj dobri. Ta samokritičnost nas ne motivira in postopoma zmanjša vero v našo sposobnost doseganja ciljev. Tako se začnemo bati neuspeha in tako se tudi prenehamo truditi.«
Zaobljube lahko prekršimo!
Kaj nam je torej storiti? Uberimo drugačno pot, svetuje Grobelnikova in povabi k razmisleku: »Namesto ponavljajočega se cikla samokritičnosti poskusimo v sebi najti nekaj sočutja do samega sebe. Tako si lažje odpustimo in gremo naprej – tudi če nam ne uspe. Ko lažje sprejemamo dele sebe, se počutimo varnejše in tako se tudi lažje držimo ciljev ter ob neuspehu poskusimo znova. Novo leto je čas, ko razmišljamo, kdo si želimo biti, jaz bi vas pa povabila, da razmislite o tem, kaj ste pripravljeni izpustiti. Ko se začnemo zavedati, kaj nam ne služi več, se lažje približamo tistemu, kar si resnično želimo. Do uspeha nam pomaga tudi to, da si dovolimo, da zaobljube tudi prekršimo, kar je pomemben del procesa. Kljub temu lahko naslednji dan nadaljujemo! Prav tako je eden izmed ključev do uspeha naš notranji govor: ko ga začnemo spreminjati v sprejemajočega in spodbudnega, nam naredi nove povezave v možganih in s tem izboljša našo samopodobo in samozavest.«
