Župnik Marko Čižman le za veliko noč ne peče potice

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. »Velika noč je praznik veselja, ker nas vsako leto znova spominja, da smrt ni konec, ampak je prehod v novo življenje, upamo, da lepše za vse. In ker je praznik veselja, naj spodbudi vse, tudi tiste, ki niso verni, k razmišljanju, da smo za veselje v svoji bližini velikokrat odgovorni tudi sami. Zato stresajmo čim manj slabe volje, naše besede naj bodo vzpodbudne, bodimo aktivni, da kdaj koga kam povabimo in kaj dobrega naredimo tudi za druge. Če bo tako, bomo že mi sami ena mala velika noč,« je dejal naš iskrivi sogovornik, duhovnik Marko Čižman, ki bo jutri slavil svoj 52. rojstni dan.

Dve leti je bil tajnik nadškofa Alojzija Urana. Foto: Drago Perko

Eni vlečejo, drugi se šlepajo

»Teden pred veliko nočjo, ki mu pravimo tudi veliki teden, je po svoje zelo lep pa tudi precej delaven,« priznava naš sogovornik, ki v fari Podutik v Ljubljani deluje 15. leto. Prvi trije dnevi so namenjeni pripravi, potem pa se praznovanje stopnjuje z obredi velikega četrtka, velikega petka in velike sobote. Velika sobota je še posebno pestra. Dan bo začel ob 7. uri z blagoslovom ognja, nadaljeval pa z blagoslovom jedi med 11. in 16. uro. Ob 18.00 bo že na vajah z ministranti, ob 19.00 ga čaka maša. Redke trenutke miru bo poskušal izkoristiti za molitev. Praznik Jezusovega vstajenja bodo v nedeljo slavili ob 8. uri. »Vstajenjsko mašo imamo v Ljubljani malce kasneje kot na deželi,« pripomni.

»To bodo dnevi, ko pride v cerkev več ljudi. Ritem življenja in covid-19 sta v zadnjih dveh letih nekoliko razredčila naše vrste. Čeprav se ljudje počasi vračajo, se nekateri najbrž ne bodo več vrnili. Je pa velikonočni čas vseeno nekaj posebnega in je zato zasidran tudi v srca tistih, ki običajno ne hodijo k maši.«

Župnik Marko je omenil, da so si med korono poskušali organizirati versko življenje tako, da so v mejah omejitev ponudili ljudem vsaj nekaj možnosti. Tako so na primer organizirali velikonočni drive-in blagoslov jedi. Parkirišče pred cerkvijo so po sredini razmejili, da so se ljudje z avtom pripeljali, spustili vetrobransko šipo, župnik je požegnal, nato pa so se odpeljali domov. »Dejansko se je lepo odvijalo, čeprav je bilo vse tako hitro, da si komaj videl, kdo je bil v avtu. V cerkvi vse poteka bolj umirjeno. Vedno zapojemo še kakšno pesem in naredimo tako, da je lepo,« se veseli vrnitve v normalnost. Med epidemijo je maševal na spletu, obhajilo pa delil pred cerkvijo.

K praznikom spada spoved. »Če rečem pošteno: danes zelo malo ljudi pride k spovedi. Vsekakor mnogo manj kot včasih. Zakaj ljudje opuščajo spoved? Razloga sta dva: danes nobene stvari nimamo za greh, po drugi strani pa nam je nerodno.« Pravi, da tudi sam greši, se pa strinja, da je treba za odhod k spovedi premagati svoj ponos. »Nekateri so dejali, da je covid-19 povzročil po družinah več nasilja in nesporazumov. Covid-19 jih ni povzročil. Je pa razkril slabe ali dobre odnose, ki so tam bili že prej. Prej so ljudje iz slabih odnosov lahko pobegnili v gostilno, na fitnes … Tisti, ki so imeli med seboj dobre odnose, so skupaj preživeli mnogo lažje.« Zadnji dve leti sta pokazali, v kakšnem stanju je naša družba. »Lahko rečem, da je družba v toliko boljši kondiciji, kolikor večje je v njej število posameznikov, ki se jim da kaj narediti in ne čakajo le na druge,« meni Marko Čižman, vesel, ker ima nekaj takih tudi v svoji župniji. »Vsaka skupina, ne le družba, je kot vlakovna kompozicija: nekaj je lokomotiv, nekaj takih, ki vlečejo naprej, nekaj je ljudi, ki se malce šlepajo. Tako je povsod, tudi v družini.«

Po fakulteti za duhovnika

Ljudje ga pogosto vprašajo, kako mu uspe voditi obsežno župnijo in biti še tako aktiven. »Pri delu ljudje zelo pomagajo,« pohvali svoje farane. »Pol stvari se ne bi zgodilo, če ne bi bili tako aktivni. Po svoje je lepo biti duhovnik, saj je delo dinamično in pestro. V istem dnevu se lahko z nekom veseliš rojstva otroka, nekaj ur zatem pa z drugim žaluješ ob smrti matere.«

Zaveda se, da v Sloveniji primanjkuje duhovnikov. »Danes se mladi zelo težko odločijo za vse življenje. Kar poglejte, nekdo ima lepo punco, lepotico, dobro se razumeta, pa se kar ne more odločiti, da bi se poročil z njo. Številni pravijo: Bova probala, če bo šlo. Tako je tudi pri mladih in duhovnih poklicih. Mnogi bi bili župniki za tri leta, potem pa bi poizkusili še kaj drugega.«

Spominja se lastne prelomne odločitve: »Dejansko nisem hotel postati duhovnik, čeprav prihajam iz verne družine. Najprej sem hotel postati kuhar. To se mi je zdel zares ustvarjalen poklic. V srednji šoli pa sem prvič začel razmišljati, če bi postal duhovnik. Ta notranji glas mi je uspelo za nekaj časa utišati. Hotel sem se poročiti, imeti svoje zasebno življenje. Toda klic Boga se je vračal in vračal toliko časa, da sem si po desetih letih rekel: Na tej poti bom lahko naredil veliko dobrega za ljudi. In sem se odločil.«

Končal je gostinsko srednjo šolo, šel v vojsko, nadaljeval študij na biotehniški fakulteti, potem pa je odšel na študij teologije. Leta 2000 je imel novo mašo. »Doma so bili ob moji novici, da bom šel študirat za duhovnika, kar žalostni. Tik pred zdajci sem jim povedal, zato je bil to zanje pravi šok. A so mojo odločitev sprejeli. Cenim, da so mi starši vedno dovolili, da sem sam izbiral svoje odločitve,« je povedal Marko, najmlajši od treh otrok.

Ko je postal duhovnik, je bil nekaj časa kaplan, potem pa je postal tajnik škofa Andreja Glavana in pozneje nadškofa Alojzija Urana. »Alojz Uran je bil prijeten in dober človek. Če se je le dalo, je ljudem ustregel. Včasih, ko se nama je kam mudilo in sem malo bolj pritisnil na plin, mi je dejal: Marko, 50 je omejitev, saj veš,« se spominja nadškofa. Prav na dan našega intervjuja sta minili dve leti od njegove smrti. V župniji Podutik poleg maševanja in učenja verouka počne še marsikaj. Med drugim uči otroke igrati kitaro.

Župnik Marko je izjemno priljubljen. Foto: Facebook/Skupina Odsev

Za potico zmanjka časa

Doma so ga naučili tako dobro kuhati, da lahko vodi kuharske tečaje. »Ko se dobimo, naredimo šest jedi: dve juhi, dve glavni jedi in dve sladici.« Že kot otrok je rad kuhal. »To sem dobil po mami in stari mami. Obe sta dobri kuharici. Stara mama je znala narediti noro dober biskvit. Mami pa še danes rad vprašam za kak nasvet.« Za peko velikonočne potice mu v teh dneh zmanjka časa, saj so prazniki tako bogati z dogodki, da enostavno vse prehitro teče.

»Potico bi še najlažje pekel v ponedeljek, torek ali sredo, a bi bila do sobote že presneto trda in bi jo lahko jedel le ob kavi. V času velike noči sam ne pečem, si jo pa rad spečem pozneje.« Da pa župnik ne ostane brez velikonočnih jedil, poskrbita prijazna zakonca iz župnije, ki mu pripravita šunko in potico. Ko smo pri faranih, ne pozabi omeniti, da ob njegovi mami Jelki izvrsten jabolčni štrudelj naredi faranka Mari.

Ob vstopu v župnišče je bilo v kotu nekaj vreč z oblačili. Ob njih smo pomislili na Ukrajino in zbiranje pomoči. Takole je o tem povedal naš sogovornik: »Slovenci smo včasih prav posrečeni. Ko se kaj hudega zgodi, tja najprej pošljemo obleke. Tako je bilo zdaj za Ukrajino kot tudi za Železnike, ko so jih pred leti prizadele poplave. Toda ljudje so takrat najbolj potrebovali hrano in vodo, to so morali kupovati sami. Obleka je sicer lepa stvar, a imam včasih občutek, da smo hoteli z njo na zunaj narediti nekaj dobrega, dejansko pa smo se je hoteli znebiti.«

Pred slovesom ga pobaramo, ali ima že pripravljeno velikonočno pridigo. »Nimam je še, ampak bo, ko bo treba. Rad pridigam iz življenja – svojega in ljudi, ki jih poznam. Če bi nekaj filozofiral, še sam ne bi razumel, kaj šele ljudje. Kadar pa povem nekaj iz življenja, se v meni budijo spomini, pa še ljudi se precej bolj dotakne in potem poskušajo to spraviti v svoje življenje, kar je pa bistveno,« sklene Marko Čižman.