Legendarni bombnik izginil v globinah Jadrana
Leta 2009, okoli božiča, je Darko Bojanič, potapljač s Korčule, v morju blizu otoka Vis odkril razbitino štirimotornega letala. Marca naslednje leto se je ekipa potapljačev Hrvaškega restavratorskega zavoda in sodelavcev spustila do neznane razbitine na globini 39 metrov in potrdila, da gre za ameriški težki bombnik tipa B-24 liberator.
Letalo je ležalo na hrbtu, trup je bil skorajda povsem uničen, pilotsko kabino pa je bilo mogoče prepoznati le po krmilnih palicah, ki so bile še vedno na svojem mestu. A razen tipa letala drugega niso mogli potrditi. Točna identifikacija ni bila mogoča, znano pa je bilo, da so na začetku 1944. zavezniki na Visu na Velem polju zgradili vzletno stezo za poškodovana in nato popravljena zavezniška letala, da bi se lahko vračala v svoje baze v južni Italiji z misij v Nemčiji, Avstriji, na Češkoslovaškem in Hrvaškem ter drugod. Po zaslugi letališča na Visu so rešili več sto težkih bojnih letal in posadk, številnim bombnikom pa se ni uspelo dokopati do steze, zato so jih piloti zapuščali s padali, nekateri pa so poskušali pristati na morju. Po do zdaj znanih podatkih na morskem dnu okoli Visa leži okoli deset liberatorjev, a točne lokacije vseh niso jasne.
Zadnji v proizvodnji
Serijska številka letala je praviloma zapisana na vertikalnem stabilizatorju na repu, a tega niso odkrili, zato je bilo treba poiskati ploščico v pilotski kabini, kar je bilo zaradi školjk in morskega rastlinja skorajda nemogoče. No, iz ZDA so kmalu prispele fotografije s točno lokacijo ploščice, kar je občutno olajšalo iskanje. Maja 2010 so organizirali akcijo, ki je bila kljub vetru in valovom uspešna, saj so potapljači odkrili serijsko številko, izkazalo pa se je, da gre za zadnjega izdelanega liberatorja v znani Douglasovi tovarni v Tulsi v Oklahomi, zato se ga je držal vzdevek Tulsamerican. Letalo B-23 J s serijsko številko 42-51430 je bilo slavno vso svojo delovno dobo, do zadnje misije. Nazadnje je iz baze Torretta poletelo 17. decembra 1944. Tistega jutra so se zavezniški težki bombniki namenili proti Odertalu ob poljsko-nemški meji. Na trupu liberatorja je bila v velikem črnem kvadratu zapisana številka 24, pod pilotsko kabino pa Tulsamerican. Na letalo so se, potem ko je zapustilo tovarno, ki je opustila proizvodnjo, podpisali vsi zaposleni, v okroglem globusu pod kokpitom pa je upodobljen Indijanec, ki v eni roki drži nož, v drugi pa ameriško zastavo. Posadko je vodil poročnik Leo Cooper, zaradi bolezni pa ga je tistega dne zamenjal poročnik Eugene P. Ford, ki ga posadka sicer ni poznala, a je veljal za izkušenega pilota.
V zraku se je znašla osupljiva armada več kot 500 bombnikov, ki jih je čakala dolga pot do Nemčije, že nad Češkoslovaško pa so začeli formacijo napadati nemški lovci, ki so najprej zadeli enega od motorjev Tulsamericana, v nadaljevanju pa je bombnik, ves prerešetan, že pošteno zaostajal; ko so ga zadeli še v krila in trup ter hidravlični sistem, se je Ford po najkrajši poti začel vračati proti Torretti, obenem pa je zaprosil za najbližje zavezniško letališče, če mu ne bi uspelo doseči Italije. Alpe so preleteli nevarno nizko, in še preden so dosegli hrvaško obalo, je postalo jasno, da bodo morali pristati na Visu. Vzpostavili so stik s kontrolnim stolpom in sporočili, da imajo poškodovano podvozje, in ker se je letališču približevalo še nekaj letal, jim niso dovolili pristanka na trebuhu. Bombnik je nato nadaljeval v smeri odprtega morja južno od Visa, pilot pa je mehaniku naročil, naj poskuša ročno, z vitlom, izvleči podvozje. Medtem ko je mehanik s preostalo posadko mrzlično vrtel ročico, je Ford mukoma ohranjal letalo na višini; da bi ekipi pridobil še nekaj časa, je sklenil narediti še en krog. A ravno takrat, ko je bilo letalo v zelo neugodnem položaju glede na veter, so se motorji ustavili in pilot se je odločil za edini možni manever: pristanek na gladini. Že v naslednjem hipu so treščili, tako grobo, da je voda zdrobila spodnji del trupa in vrata prostora za bombe ter odtrgala rep. Letalo se je zvrnilo na hrbet, del posadke je dobesedno katapultiralo v morje. V ledenem morju je zaplavalo sedem članov posadke, skupaj s Tulsamericanom pa so v globinah izginili pilot Ford, navigator in mehanik. Preživele je rešila britanska ladjica, ki je imela bazo v Rukavcu. Prepeljali so jih na Vis, po nekaj dneh v Italijo, huje ranjene pa v ZDA.
V Tulsi muzej
Leta so minevala, zgodba o znamenitem liberatorju in njegovi posadki pa se je izgubila med več sto podobnih vojnih dram druge svetovne vojne. Preživeli so nekaj časa še ohranjali stik, sčasoma pa zaživeli vsak svoje življenje. Zgodba bi ostala v pozabi, če ne bi bilo Željka Bočeka iz Siska, ki se je vrsto let ukvarjal z letali druge svetovne vojne v našem prostoru. Tako se mu je oglasil tudi Gerald Landry, nečak navigatorja, poročnika Russela C. Landryja, ki je umrl v nesreči. Vrsto let je na Hrvaškem poskušal izvedeti o usodi razbitine Tulsamericana in stričevih posmrtnih ostankov, pri tem pa so mu pomagale tudi nekatere ameriške ustanove, saj je imelo letalo posebno mesto v zgodovini ameriškega bojnega letalstva. V Tulsi so postavili celo muzej, posvečen prav temu liberatorju.
Razbitina leži na zaščitenem območju, kjer je potapljanje dovoljeno osamo pooblaščenim, globina, 39 metrov, pa je še znotraj omejitve športnega potapljanja, zato je dostopna večini potapljaških kategorij. Ob pregledu glavnega dela letala smo sklenili, da so ostanki glede na pristanek pred ali za razbitino. Nesrečno podvozje je bilo izvlečeno, zakrilca pa spuščena. Pristanek hudo poškodovanega bombnika je bil zelo grob, tako da so se različni deli razleteli naokrog, letalo pa je potonilo zelo hitro, zato so imeli možnosti za preživetje samo nekateri. Po srečnem naključju je letalo pristalo na podvodni grbini, na njenem vrhu; samo nekaj deset metrov proč je globina že 65 metrov, v tem primeru letala najverjetneje ne bi nikoli našli. Leta 2017 je ameriška ekipa potapljačev ob podpori hrvaške vojne mornarice in po naših napotkih našla posmrtne ostanke pilota Forda; prenesli so jih v ZDA, njegova družina jih je dostojno pokopala. Tako je bil dodan še zadnji kamenček v mozaik te pretresljive zgodbe. Val Miller, ki je od nedavnega žal pokojen, je z nami delil spomine na ta usodni dan, ko je izgubil tri soborce, njega pa sreča ni zapustila ...
Besedilo in fotografije:
Danijel Frka
Priredba: Dragan Ogurlić
Knjigo Potonulo blago Jadrana lahko kupite v spletni knjigarni Naklade Val www.naklada-val.hr in v knjigarni Knjižari Val na Reki. Naročila sprejemajo tudi na e-naslovu naklada@naklada-val.hr.
