Leonardo da Vinci je bil tudi parfumar
Leonardo da Vinci je bil italijanski renesančni kipar in slikar, arhitekt, znanstvenik, inženir in izumitelj. Zanimalo ga je toliko različnih stvari, da človeka že težko kaj preseneti. Toda kot razkriva razstava v dvorcu Château du Clos Lucé v Amboiseju v Franciji, je imel Leonardo vsaj še eno manj znano obsesijo – parfume.
Ustvarjanje in proučevanje parfumov oziroma vonjav v tistem času ni bilo nič nenavadnega. »V renesansi, ko je živel da Vinci, sta bila parfum in vonj bistveni del vsakdanjika,« pojasnjuje dr. Caro Verbeek, dišavna in umetnostna zgodovinarka, ki v haaškem muzeju umetnosti in na amsterdamski univerzi Vrije že več kot dve desetletji proučuje stične točke vonjav in umetnosti.
Parfumi vsepovsod
V renesansi so imele dišave vlogo v skoraj vsaki situaciji. Parfumarji so uporabljali celo paleto cvetlic, od še vedno priljubljenih vonjev, kot so jasmin, sivka, vrtnica in iris prek grenkih pomaranč in mandljev do stvari, ki jih nimamo več za prijetne. Tu so bile še dišave iz dragih sokov in smol – stvari, kot sta kadilo in mira, so bile zelo priljubljene, pravi Verbeekova, in to ne le v verske namene.
V tistih časih so imele vonjave vlogo v skoraj vsaki situaciji.
»Parfumi so imeli številne funkcije. Niso bili namenjeni le zakrivanju telesnih vonjav. Nekateri so bili narejeni za katoliške obrede,« pojasnjuje znanstvenica, »kot je žganje kadila v cerkvi – per fumum pomeni skozi dim, kar je bil način čaščenja bogov že od nekdaj.« Na drugem koncu spektra pa je bilo tisto, kar je da Vinci imenoval odori sgradevoli ali neprijetne vonjave: smrad, narejen za strašenje kriminalcev. »Eden od da Vincijevih receptov je vseboval urin in človeške iztrebke, ki naj bi jih en mesec hranili v steklenem kozarcu pod kupom gnoja, nakar bi ga lahko uporabili kot vrsto 'smrdljive bombe',« pravi strokovnjakinja za parfume.
Še več arom je bilo uporabljenih za čiščenje in odišavljanje tkanin, tako med običajnim pranjem perila – beseda sivka izhaja iz besede lavare, kar pomeni pranje – kot za bolj dekadentne namene. Med večerjami so bili po prostoru razpršeni parfumi ali pa so bili prtički aromatizirani z dišavami pomarančnih cvetov. »Še ne tako davno so ljudje verjeli, da je smrad odgovoren za širjenje bolezni, kot je kuga,« pojasnjuje dr. Verbeekova. Parfume so tako uporabljali za preprečevanje in zdravljenje bolezni, pa tudi za splošno odganjanje zla – takšne vonjave je da Vinci imenoval odori medicinali.
Leonardo parfumar
Znanost dišav danes zahteva precej specifično karierno pot, za renesančnega polihistorja, kot je bil da Vinci, pa so bili parfumi le razširitev njegovih zanimanj. »Dobro je poznal tehnike pridobivanja vonjav, kot je l'infusione in liquidi alcoolici (infuzija v tekočih alkoholih), kar je vrsta maceracije, pri kateri tekočina absorbira vonjave iz rastlin,« pojasnjuje Caro Verbeek. »Obvladal je tudi postopek enfleurage, ki je bil takrat zelo moderen – na maščobo se položijo nežni cvetovi, pri čemer se sproščajo dišeča eterična olja.«
Toda Leonardo ni bil edini slikar parfumar. »Slikarji v renesansi so sestavine za svoje barve in lake pogosto kupovali v lekarnah,« pravi Veerbekova. »Nekateri dišeči materiali, uporabljeni pri slikanju, kot so smole in gume, so se uporabljali tudi pri izdelavi parfumov, v lekarnah pa je bilo mogoče dobiti številne druge parfumske sestavine.«
Vonj je bil v renesančni umetnosti tako pomemben, da danes verjetno doživimo le delno izkušnjo, ko vidimo da Vincijeve mojstrovine v muzejih. Donna nuda, slika, ki naj bi jo pod njegovim nadzorom dokončal njegov učenec, je prvotno dišala kot »gozd po dežju«, je pokazala nedavna analiza.
Leonardova Dama s hermelinom je bila nedavno vrnjena v prvotno veččutno slavo: v Narodnem muzeju v Krakovu na Poljskem so ustvarili dišeče pero, ki ga obiskovalci vohajo, ko gledajo sliko. »Gre za prijeten vonj po zgodovinskem muzeju,« je povedal glavni raziskovalec projekta Tomasz Sawoszczuk in opozoril na element orehovega lesa v vonjavi, saj je bilo delo naslikano na orehovi plošči.
Zato so razstave, kakršna je bila ta v Amboisu, zelo pomembne, je dr. Caro Verbeek povedala za IFLScience. »Tega pozabljenega vidika zgodovine se ni mogoče naučiti samo z besedami, temveč z dejanskimi izkušnjami.«
